Morda so bili uslužbenci tujih veleposlaništev v Ljubljani v petek popoldan že na pivu po službi, morda nekje ob rahlo ohlajeni Ljubljanici, ko jim je na telefonih "zacingljala" vest, da je slovenski državni zbor izglasoval posvetovalni referendum o dvigu izdatkov za obrambo. In nato še ena. Premier Golob, šef vladajoče Svobode, ki so jo prvič v tem mandatu tudi koalicijski partnerji ob asistenci Janše in Tonina, torej v interesni, sicer težko predstavljivi rdeče-rdeči-črno-črni navezi, preigrali, kot protiudarec predlaga še en posvetovalni referendum, namreč o tem, ali naj Slovenija torej sploh še ostane članica zveze Nato. Lahko domnevamo, da so zvečer na ambasadah gorele luči, ker so pisali depeše. In sporočali v svoje prestolnice: Slovenija je prva članica zavezništva, ki gre zaradi famoznih zavez z vrha v Haagu med ljudi preverjati, kar so se voditelji dogovorili pred dnevi in to kakopak objavili kot zgodovinsko. Namreč da bodo članice obrambne proračune do leta 2035 dvignile na pet odstotkov BDP. Lahko pa je vsaka podobnost z resničnimi dogodki zgolj naključna in (zlo)namerna. In Slovenija v resnici še naprej nikogar ne zanima in vznemirja posebej. Povsem možno.  

Hladen tuš v poletni vročini in politični vročici

A napet petkov državnozborski (pre)obrat, hladen tuš v poletni vročini za Goloba in vladni dvor, je na slovenskem političnem odru, že predvolilno pregretem, izrisal marsikaj. Predvsem pa kaos v finalu mandata 2022-26, za katerega se je zdelo, da ga bo Golob zaključil razmeroma gladko. Nakazal je, da nas v mesecih kampanje čaka močan populistični stampedo in naslednji stadij izgube političnega (raz)uma. Če predlog Levice - njen protivojaški ton v programu je znan -,  naj se o zgodovinskem, predvsem pa rekordnem dvigu denarja za vojsko in druge obrambne zadeve, in to pod levo (!) vlado, konzultira ljudstvo, ni bil presenečenje, je bilo presenetljivo in manj predvidljivo marsikaj, kar je sledilo.

Na tem toboganu so se igri priključili SD, ki so s Svobodo v vse slabših odnosih na marsikateri ravni in (ob čakanju na evroposlanca iz Kočevja) v iskanju mesta pod svobodnim soncem, nato pa še SDS, NSi in nekateri nepovezani poslanci. Janša je bil v maršu vrnitve na oblast pripravljen podpreti celo osovraženo Levico, in to za predlog, ob katerem bi v vseh drugih primerih desničarje sililo na bruhanje. Za posladek, za zadnji hod petkovega banketa izgube političnih kompasov je Golob serviral še referendum o Natu. Poteza, za katero bi se lahko zdelo, da je afektirana, povratni, užaljeni zamah ranjenega ega (hej, kaj bo zdaj rekel Mark, kaj Ursula in, bog pomagaj, Donald?), morda celo ni bila tako nepremišljena, kot je izgledala na prvi pogled. Naj se kres populizma razplamti do konca! Kar je še bolj zaskrbljujoče in tragično.  

Kakšna bo cena vseh preigravanj in komu pošljejo najvišji račun?

V analizi sosledja dogodkov velja vseeno najprej stopiti nekaj korakov nazaj, v čas pred znamenitim vrhom v Haagu. Koalicija v pripravljalni fazi "kobajagi" ni dovolj precizno prebrala gradiva, koalicijski soborci naenkrat niso vedeli, s kakšnim mandatom gre Golob na "izlet" k Trumpu, Rutteju in zaveznikom, torej samim znanim "mirovnikom". Sedi, ena, nezadostno, amatersko. Nato je sledil post festum pomiritveni mini koalicijski vrh, po katerem se je zdelo, da se je oblast vendarle (spo)razumela, kako je z dvigi obrambnega denarja na 3 odstotke BDP in nato na 5. Menda na 5. Fiksno na 5? Ali? In kaj vse bodo vmes preverjali, koliko je v tem okvirju fleksibilnosti po španskem ala carte menuju? Koliko je v zavezah političnega blefa in drugega kreativnega računovodstva, niti ne moremo vedeti, ker je globalna politika, tudi zahodna, zadnje čase vse prej kot verodostojna pri svojih zavezah in ravnanjih.

Nato je prišel petek, ko so si v SDS in NSi preračunali, da bi s svojimi glasovi za referendum, četudi sami podpirajo dvig obrambnih izdatkov, lahko dobro podkurili Golobu in njegovi koaliciji. In je vrag odnesel šalo. Če bi Golob na posvetovalni referendum o višanju obrambnega proračuna vezal zaupnico - kot mu je velikodušno svetoval JJ -, tega filma, ki se je odvil, ne bi bilo. Dvomimo, da bi SD in še kdo (z)rušili lastno vlado. Cena bi bila (pre)visoka. Namreč že videna v zgodovinski slovenskega strankarstva. Tudi sedaj je vprašanje, komu bo na koncu za ta neslavni zdrs celotne debate v nizke lege izstavljen najvišji račun. Golobu pa se je maščeval tihi pristanek, ki ga je najbrž dal Levici, naj si s predlogom referenduma umijejo obraz vsaj pred lastno volilno bazo, češ, poskusili smo. A ni računal na domala nemogočo koalicijo, ki je ob glasovanju v DZ nastala. Je vlada zdaj res že klinično mrtva in bo jadranje do konca mandata en sam ravs in upor na ladji Golob 1.0?

Golobova partija visokih tveganj

Golobov manever s (proti)referendumom o Natu bi lahko ocenili kot del taktike, če ne bi bilo na mizi preveč, ko govorimo o slovenski varnosti v sistemu kolektivne obrambe v vse bolj vojno razpoloženem in spet militantnem svetu. V tisti "čudežni deželi", kjer igro vodijo avtokrati, kot sta Putin in Trump, svoje (podizvajalske) vloge pa z veseljem opravljajo tipi, kot je Netanjahu. In je vojna biznis, v kateri trgovci s smrtjo ne izbirajo sredstev in jih ne zanima, koliko kaj stane. Vzami-pusti-sicer dobiš bombo.

Vzporednice slovenske obrambno-finančne kolobocije z brexitom so v tej fazi še pretirane, a šah, kot ga je začrtal Golob, ima svoja velika tveganja in nevarnosti, s katerimi se državnik ne bi smel igrati zavoljo predvolilnih ali drugih notranjepolitičnih kalkulacij. Slovensko članstvo v Natu ni zgodba enega mandata, zelo verjetno niti ne ene politične generacije. Politična odgovornost je v tem primeru še mnogo večja, sploh ker živimo v času nebrzdanega, vulgarnega populizma, ko instantne rešitve na emocionalni pogon izgledajo bolj privlačne kot kadarkoli. In se lahko množice podpornikov za na prvi pogled nerazumne projekte ekspresno povečajo do neslutenih razsežnosti. Halo, se slišimo? Vprašajte Nigela Farragea in Davida Camerona. Ko se snežna kepa zavali ...  

Ogenj je? Daj še eno rundo!

V trenutnih družbeni konstelaciji je naloga odgovorne politike, da ne postavlja pod vprašaj daljnosežnih zunanjepolitičnih potreb in dilem zaradi nekaj poceni političnih točk. Interesi države bi morali biti vedno daleč nad interesi sleherne stranke in posameznega liderja, s tem se ne gre igrati. Ne gledamo le Goloba, nikakor. Gledamo vas, ki sedite v državnem zboru in po vladnih sobanah. Tudi opozicija ni odvezana odgovornosti. Nedolžnih v tej kolobociji ni, a ve se, premier je po hierarhiji pač tam, kjer je. Na vrhu. Vse jasno. Po notranjepolitični zaostritvi, ki jo je začela Levica, bi smeli pričakovati državniško umirjanje, ne eskalacije. Ampak ne v Sloveniji. Kdor ne skoči, ni Sloven'c. Piromanska politika. Golob je ozračje še dodatno segrel. Do konca. Že prej so svoja polena v plamen zmetali vsi. 

Vse skupaj odpira prostor za destabilizacijo političnega konsenza o zunanji in varnostni politiki, za katerega se je vendarle zdelo, da ob vseh razkolih in polarizaciji o(b)staja. Gre lahko za razkroj strateških usmeritev države v funkciji kratkoročnih političnih izplenov. To je "name of the game"? Ne zmoremo boljše? Vse to omogoča radikalnim političnim akterjem, da ob odpiranju Pandorine skrinjice pristavijo svoj prisker. Tudi takšnim, ki so zelo razdiralni in protisistemski. Realno pa to streljanje v kolena, kot si ga zadajajo koalicijski parterji aktualne vlade, koristi politični desnici, Janši bodo tudi kolaboracijo z Levico seveda spregledali, in predvsem napovedanim "new comerjem", kot je Vladimir Prebilič. Ti ob vsem tem izpadejo državniško, kot še eno upanje "nove politike". 

A pustimo usode posameznih plejerjev, ne gre za njih. Pridejo in gredo. Slovenijo "obrambna veseloigra" izpostavlja še nečemu: namreč povezavam v druge notranjepolitične in evropske turbolence, denimo na Madžarskem in Slovaškem, pa tudi drugje. V Kremlju so gotovo radostni in že pripravljajo dodatne fonde za podtalno financiranje novih razbijaških akcij evropske ideje in skupnosti. Da se o kredibilnosti in konsistentnosti slovenske zunanje politike niti ne pogovarjamo. 

"Nove normalnosti" demokracije 21. stoletja

Četudi je vse skupaj že kampanja, kjer politika pleše svoj preživetveni ples, je to kampanja, ki je nespodobna in nevarna, ker v resnici povsem odmisli, ignorira dejanske dolgoročne nujnosti te države. Kakšna je alternativa Natu? Temu Natu, s katerim nihče ni in ne more biti zadovoljen, sploh ne v njegovih zadnjih izvedbah in ob trumpovskih popadkih oziroma drugih rutt(e)inerjih. In ob neznosnem vtisu, da novo oboroževalno tekmo, v kateri so delnice človeških življenj že davno brezvredne, poganjajo interesi korporacij in megabiznisa, ki bdijo nad preurejanjem sveta. Vprašanje, ali je Nato še obrambno zavezništvo, je na mestu. In za marsikoga ima jasen odgovor. Se je o Natu ta hip sploh možno razumno in argumentirano pogovarjati? O njegovem hišnem redu? Izid referenduma o zavezništvu, kjer smo doslej uspeli bivati kljub dolgoletnemu neizpolnjevanju zavez, bi bil lahko močno negotov. Kaj je alternativa, resno? "Nevtralnost je v današnjih pogojih anarhičnosti v mednarodni skupnosti utopija. Tudi če ti jo priznajo," pravi mednarodni politolog dr. Faris Kočan.  Ker bi bil referendum posvetovalne narave, ga morda pač ne bi upoštevali, kot že mnoge? Ker ni pravnoformalno zavezujoč? Spet bi malo "nategnili" folk? Tako to gre? Bi bil končna varovalka pred kakšno norostjo 3.a člen ustave, po katerem lahko mednarodno pogodbo odpravi državni zbor z dvotretjinsko večino? Te za izstop trenutno seveda ni. 

Še en sklep lahko potegnemo: referendumi kot osnovno orodje politične legitimacije in izraz demokracije, se pri nas do skrajnosti lahkotno uporabljajo kot politično, oprostite, politikantsko orožje. Bo to postala še ena nova "normalnost", v kateri se demokracija v najčistejši obliki sfiži v svoje nasprotje in se nadaljuje njeno notranje sesuvanje?

Ker Slovenija, moja dežela. Zresnite se, država ni ne igrišče ne vaša igračka. Še dobro, da so ravno startali Tour de France. In se bo svet o Sloveniji najbrž večinoma pogovarjal kot o državi, od koder je Tadej Pogačar.