Mariborska občina se je prijavila na razpis za postavitev sežigalnice odpadkov v Mariboru. To je bilo storjeno brez javne razprave, samo s potrditvijo mestnega sveta, ki ga obvladuje koalicija župana in Svobode. V ta namen sta podjetji Snaga in Energetika ustanovili novo podjetje.
Problematika odpadkov
Kot povsod se tudi pri nas soočamo s problemom odpadkov, ki bremenijo okolje. Kako rešiti te probleme, pa je seveda stvar pametnega in človeku in naravi odgovornega ravnanja. Problem reševati s sežiganjem odpadkov je zelo nevarna stvar. Problema se je potrebno lotiti že pri nastajanju odpadkov. Velik del odpadkov nastane zaradi človeške potrate in slabih zakonov. Uporablja se dvojna ali včasih celo trojna embalaža za izdelke. Zaradi mode se zavržejo nove stvari, ki so še neuporabljene. Uporabljajo se materiali, ki jih ni možno reciklirati, in še bi lahko naštevali.
Drugi problem je, da tudi odpadke, ki bi jih lahko reciklirali ali celo z majhnimi popravki ponovno usposobili za nadaljnjo uporabo, zavržemo in pristanejo na kupih odpadkov. To je vsekakor v interesu kapitala, saj več kot se zavrže, več se potem proda novih izdelkov. Tako nastaja dvojna škoda. Za nove proizvode se črpajo novi naravni viri, na drugi strani pa se ustvarjajo novi odpadki.
Problematika sežigalnic
EU več ne podpira sežigalnic in je v pripravi tudi zakon, ki bo z emisijskimi kuponi v bodočnosti kaznoval delo sežigalnic, to v praksi pomeni, da bomo skozi davke in prispevki vsi plačevali izpuste sežigalnic. Sam sežig odpadkov v sežigalnici ustvarja strupene izpuste, ki jih še tako izpopolnjeni filtrirni sistemi ne bodo odstranili (primer so avtomobili izpusti, ki kljub vsej tehniki, ki je predpisana, še vedno močno obremenjuje okolje in so strupeni). Pri izgorevanju odpadkov pa zraven CO2 nastajajo še drugi strupeni plini, ki so povzročitelji rakastih obolenj.
Zavedati se moramo tudi, da po sežigu odpadkov ostane 15-20 % pepela. Ta pepel ni pepel, ki bi ga lahko potrosili po njivah in travnikih in bi deloval kot gnojilo, ampak je izredno strupen. Mora se ga skladiščiti v neprodušno zaprtih kontejnerjih, saj ne sme priti v stik z vodo in zemljo, ker bi prišlo do kontaminacije, ki bi imela katastrofalne posledice za naravo in ljudi.
Ljudje zmotno mislijo, da če bo v Mariboru sežigalnica, da se bomo rešili problemov z gorami smeti v Snagi Surovini, Dinosu … Nastalo bo še eno skladišče smeti, saj se morajo smeti, ko prispejo na območje sežigalnice, tam sortirati in obdelati pred sežigom. Torej ustvarimo še eno smetišče.
Ker sežigalnica mora delati 24/7 vse dni v letu bo tudi v tednih in mesecih, ko vlada inverzija, delovala s polno paro in tako še dodatno onesnaževala zrak in okolje. Kamioni, ki bodo dovažali kurivo za sežigalnico, bodo prav tako dodali svoj prispevek k onesnaževanju z izpusti, hrupom, gnečo na cesti. Ko se enkrat sežigalnica umesti v prostor, postane prioriteta njeno neprestano delovanje za naslednjih 30 in več let. To pomeni, da če zmanjka odpadkov, ki se ne dajo reciklirati, se začnejo sežigati tudi odpadki, ki bi jih lahko reciklirali. S tem dobi industrija potrditev, da ji ni treba skrbeti, koliko odpadkov proizvede, saj se jih tako rabi za sežigalnico. To pa je v nasprotju s težnjo po brezodpadni industriji. (zero wast)
Nadzor nad sežigalnico je naslednji problem. Kdo in kako bo to nadziral? V Sloveniji težko najdemo neodvisne strokovnjake, ki bi dnevno vršili kontrolo nad izpusti sežigalnice. Tako smo spet prepuščeni dobri volji lastnikov sežigalnice, ki pa je glavni cilj profit in ne zdravje ljudi.
Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost
Kako se je MOM lotila projekta sežigalnice? Kot smo že v uvodu povedali, je bila to politična odločitev brez jasnih in preglednih strokovnih utemeljitev in brez seznanitve javnosti, kaj bo to pomenilo za zdravje ljudi v Mariboru in okolici. Nobene javne razprave, nobenih izračunov, brez vizije za prihodnost. Zmedenost in nepripravljenost na projekt sta videni tudi iz ocen vrednosti postavitve in zagona sežigalnice, saj je prvotna ocena o 60 milijonih evrov v mesecu dni skočila na dobrih 100 milijonov evrov.
Sama lokacija je v nasprotju z direktivami EU in tudi naše ustave, saj se takšni objekti ne smejo graditi v bližini naselja, ki mora biti vsaj 300 m zračne linije oddaljeno. To na predvideni lokaciji ni zagotovljeno. Ob tem pa je v bistvu to v Coni Tezno, kjer je ca. 4000 zaposlenih ljudi, ki bodo med ostalimi tudi dnevno izpostavljeni izpustom sežigalnice.
Ustanovilo se je novo podjetje (d.o.o.), katerega direktor je postal sedanji direktor Snage g. Martinčič. Torej ima sedaj dve direktorski plači. Ob njem je še direktor Energetike. Zakaj d.o.o.? Ker nad d.o.o., čeprav je ustanovljen z denarjem MOM, mestni svet nima več vpliva, klub temu, da bo delovanje tega novega podjetja financirala MOM (torej mi vsi). Stroški postavitve sežigalnice so zgrajeni na nekih predpostavkah, čeprav se še niso niti odločili, kakšen tip sežigalnice se bo postavljal, kakšna bo morala biti na primer višina dimnika, ali bo sploh na za to predvideni lokaciji takšno zgradbo mogoče narediti (spomnimo se na gradnjo Rotovža, kjer so ob izkopavanju naleteli na probleme).
Financiranje. Že v začetku smo povedali, da EU takšnih projektov ne sofinancira. Pričakuje se pomoč od države, a za to ni nobenih zagotovil. Kredit pri banki pa bo vse samo še podražil in ga bomo plačevali še leta in leta. Smeti za kurjenje se bodo vozile iz praktično večjega dela SV Slovenije. Pa še to ne bo dovolj za rentabilno poslovanje.
Propaganda MOM za sežigalnico
MOM propagira, da bo sežigalnica znižala stroške kurjave. A jih bo res? Projekt sežigalnice bomo plačali vsi preko položnic in ti zneski bodo mnogo višji (v tem trenutku ca. 1100 €/osebo, torej bo 4-članska družina dala za izgradnjo sežigalnice ca. 4400 €). To so stroški po sedanjih ocenah izgradnje. V Mariboru, pa tudi v Sloveniji, pa je končna cena takšnih projektov v večini 2-3-krat večja. Temu je treba dodati tudi stroške delovanja sežigalnice.
Manj onesnaženosti individualnih kurišč, zaradi širitve toplovodnega omrežja. Toplovodno omrežje je v Mariboru slabo razvito, ob tem pa je treba poudariti, da bi bil razvoj do individualnih hiš zelo drag, blokovska naselja na Taboru pa so tako delno vključena v ta režim, in kar je še bolj pomembno, ne kurijo na drva. Torej bo ta učinek minimalen.
Manj smeti. Tu smo že povedali, da se bo problema treba lotiti na izvoru in ne na koncu. Ne bo vpliva na zdravje ljudi in živali ter na okolje. Če bi bilo to res, potem na svetu nikjer ne bi bilo več smeti, ker bi se vse države lahko posluževale sežigalnic in bi se smeti skurile brez problemov. Ni pa nepomembno tudi to, da se pričakuje sprejetje zakona za celotno EU, da se bo postavila meja onesnaženja zraka (in Maribor je že na zgornji meji), preko katere se ne bo smelo. In to bo pomenilo, da se projekt sežigalnice ne bo smel nadaljevati, tudi če bomo zato porabili več deset milijonov našega denarja.
Če za zaključek strnemo dejstva. Sežigalnica bo en problem nadomestila z drugim. Ne bo se zmanjšalo onesnaževanje, samo dobilo bo novo obliko, ki je lahko še mnogo bolj nevarna od sedanje, saj mikrodelcev in strupenih plinov ne vidimo, jih samo vdihnemo in s tem svoje telo postavimo v nevarnost obolenja.
Zemljo smo dobili samo naposodo, ne pa v našo last. Tega bi se morali zavedati tudi politiki, ki so dobili naš glas, da odločajo o naši bodočnosti.
