Politika ni bolezen demokracije. Brez politike ni mogoče usklajevati interesov, sprejemati skupnih odločitev, razporejati omejenih virov ali določati smeri razvoja družbe. Če politiko uničimo kot legitimno dejavnost, ne dobimo “nepolitične družbe”, ampak prostor, v katerem odločajo najglasnejši, najbogatejši ali najbolj brutalni. Ko dostojni ljudje odidejo iz politike, politika ne izgine. Samo spremeni lastnike. Zato danes potrebujemo dvoje hkrati: destigmatizacijo in deidiotizacijo politike.
Politika je ena najpomembnejših javnih dejavnosti v demokratični družbi. Voditi državo ni manj vredno od vodenja podjetja, univerze ali bolnišnice. Prav nasprotno: od kakovosti politike je odvisno delovanje vsega drugega. Dobre države niso naključje. So rezultat institucij, odločitev, kompromisov in ljudi, ki so sposobni misliti dlje od naslednje ankete ali naslednjega volilnega cikla.
Triumf banalnosti
Toda v zadnjih desetletjih se je v velikem delu zahodnega sveta politika spremenila v skoraj moralno sumljivo dejavnost. Politike obravnavamo kot nujno zlo, ne kot nujni del demokratičnega reda. Beseda “politik” je marsikje postala skoraj sinonim za manipulatorja, karierista ali oportunista. Mnogi sposobni ljudje se politiki zato raje izognejo. In tako nastane nevaren vakuum: ko najbolj kompetentni in odgovorni odidejo, prostora ne pustijo praznega. Zapolnijo ga drugi. Namesto resnega upravljanja družbe v ospredje stopajo všečnost, nastop, provokacija in sposobnost produciranja konflikta. Nastopi triumf banalnosti.
Dobre države niso naključje. So rezultat institucij, odločitev, kompromisov in ljudi, ki so sposobni misliti dlje od naslednje ankete ali naslednjega volilnega cikla
To ni naključje. Živimo v času, ki kompleksnost razume kot odtujenost, strokovnost kot aroganco, premišljenost pa kot znak šibkosti. Zato se javna razprava vse težje ukvarja z resničnimi problemi: demografijo, produktivnostjo, energijo, varnostjo, zdravjem ali geopolitiko. Kompleksni problemi namreč zahtevajo neprijetno priznanje: da enostavnih rešitev pogosto ni. Veliko lažje je ponuditi slogan, sovražnika ali emocionalni izbruh. Posledica je infantilizacija javnega prostora. Politika se spreminja v resničnostni šov, v tekmovanje všečkov, žalitev in algoritmov. Največ pozornosti dobijo najbolj poenostavljeni odgovori na najbolj zapletena vprašanja. Toda država ni TikTok.
Zakaj ljudje volijo ”proti”
Vodenje države zahteva nekaj dolgočasnih, staromodnih stvari: znanje, izkušnje, sposobnost poslušanja, razumevanje posledic in pripravljenost sprejemati tudi nepriljubljene odločitve. Demokracija ne potrebuje svetnikov, potrebuje pa odrasle ljudi. Toda velik del družbe ima občutek, da ga nihče več ne posluša. Da o njihovih življenjih odločajo politični, medijski in tehnokratski krogi, ki govorijo jezik, ki ga sami ne razumejo več in katerih prioritet ne prepoznajo kot svojih. Občutek prezrtosti, kulturne odrinjenosti in družbene nepomembnosti postaja eno najmočnejših političnih goriv sodobnega časa. Ko se ljudje začnejo počutiti izključene, ljudje ne volijo več “za”. Volijo “proti”. Proti elitam. Proti institucijam. Proti politični korektnosti. Proti občutku, da je vse odločeno vnaprej. Zato je nevarno nove politične tokove zgolj zasmehovati ali moralno obsojati. To jih praviloma še okrepi. Ljudje zelo hitro začutijo prezir. In ga na volitvah tudi vrnejo.
Ljudje pogosto ne volijo “klovnov” zato, ker bi bili neumni, ampak zato, ker imajo občutek, da jih je nekdo drug dolgo imel za neumne. Velik del sodobnega populizma raste prav iz tega občutka ponižanja. Ko ljudje dobijo vtis, da so njihove težave banalizirane ali moralno podcenjene, začnejo glasovati protestno. Iz jeze. Ne “za”, ampak “proti”. In tu nastopi paradoks sodobne demokracije: bolj ko establišment takšne politike razglaša za groteskne, nevarne ali nevredne, bolj jih del volivcev dojema kot “naše”. Kot ljudi, ki vsaj rušijo sistem, ki jih je razočaral.
Ljudje pogosto ne volijo “klovnov” zato, ker bi bili neumni, ampak zato, ker imajo občutek, da jih je nekdo drug dolgo imel za neumne. Velik del sodobnega populizma raste prav iz tega občutka ponižanja
Toda razočaranje nad elitami še ne pomeni, da družba lahko deluje brez elit. Demokracija brez kompetentnih elit ne postane bolj demokratična. Postane samo bolj kaotična. Vsaka kompleksna družba potrebuje ljudi, ki znajo upravljati kompleksnost. Potrebuje odgovorne institucije, sposobne administratorje, kompetentne ministre, resne poslance in premišljene odločevalce. Antiintelektualizem ni demokratizacija. Je samo druga oblika politične degradacije.
Destigmatizacija politike
Ni dovolj, da branimo demokracijo kot abstrakten sistem. Normalizirati moramo tudi politiko samo. Ukvarjanje s skupnimi zadevami ni nekaj moralno sumljivega, ampak nekaj nujnega. Nobena družba ne more normalno delovati, če hkrati trdi, da je politika ključna za delovanje države, ljudi, ki se z njo ukvarjajo, pa avtomatično obravnava s prezirom. Če že ob sami besedi “politik” pomislimo na manipulacijo, korupcijo ali karierizem, potem ne smemo biti presenečeni, da se mnogi sposobni, izobraženi in odgovorni ljudje politiki raje izognejo.
Politika danes prepogosto postaja prostor, v katerega vstopajo predvsem tisti z največjo željo po moči ali najdebelejšo kožo, pa tudi taki, ki v njej najdejo urejeno, varno in dobro plačano službo, do katere v civilnem življenju sami nikoli ne bi bili sposobni priti. V parlament, na ministrstva ali v strankarske strukture prihajajo skoraj dobesedno z ulice, brez resnih poklicnih izkušenj, brez odgovornosti, ki bi jo kdaj nosili zunaj politike, in pogosto brez osnovnega razumevanja institucij, ki jih vodijo. Politika tako za nekatere postane nadomestek poklicne kariere, ne pa javna služba. Medtem pa se mnogi sposobni ljudje umikajo v zasebnost, svoje poklice ali cinično distanco. Demokracija pa ne potrebuje samo pravice do izbire. Potrebuje tudi dovolj kakovostnih ljudi, med katerimi sploh lahko izbira. Če družba sistematično odvrača kompetentne ljudi od politike, potem se ne more iskreno čuditi nad kakovostjo političnega prostora, ki ostane za njimi.
Deidiotizacija politike
A destigmatizacija politike sama po sebi ne bo dovolj. Politiko moramo rešiti tudi pred njeno postopno idiotizacijo. Če želimo v javno življenje privabiti resne ljudi, mora politika ponovno postati prostor, kjer nekaj veljata znanje in argument, ne samo všečnost in viralnost. Družba, ki izgubi spoštovanje do kompetentnosti, prej ali slej izgubi tudi sposobnost upravljanja same sebe. Javna razprava ne more dolgoročno preživeti, če jo vodijo predvsem algoritmi emocionalne mobilizacije, televizijski performansi in nenehna proizvodnja moralne panike. Demokracija ni talent šov. Ne temelji na tem, kdo zna najbolj užaliti nasprotnika, producirati največji škandal ali v petnajstih sekundah ustvariti največji emocionalni učinek. Temelji na precej manj spektakularni, a bistveno pomembnejši sposobnosti: da družba razlikuje med popularnostjo in sposobnostjo upravljanja države.
Vsaka resna politika zahteva tudi nekaj intelektualne ponižnosti. Zavedanje, da kompleksnih problemov ni mogoče reševati s slogani, da dobre odločitve pogosto niso všečne in da odgovorno vodenje države včasih pomeni sprejemanje odločitev, ki kratkoročno niso popularne. Demokracija ne propade zato, ker ljudje preveč razmišljajo. Veliko pogosteje začne razpadati takrat, ko razmišljanje samo postane sumljivo.
Kdo ostane?
Morda pa bi morali začeti razmišljati drugače. Morda problem ni, da imamo preveč politike, ampak premalo dobre politike. In premalo ljudi, ki bi jo bili pripravljeni opravljati kompetentno, dostojanstveno in z občutkom za skupno dobro. Demokracije namreč ne uničijo politiki sami. Začnejo razpadati takrat, ko se jim odpove družba. Ko politiko prepustimo tistim, ki si oblasti najbolj želijo, ne pa tistim, ki bi jo najbolje opravljali.
Vprašanje zato ni, ali bo nekdo vladal. Vedno bo nekdo vladal. Vprašanje je samo: kdo? In po kakšnih merilih pride do oblasti? Če politika postane prostor, kamor normalni, sposobni in dostojni ljudje ne želijo več vstopiti, potem na koncu res ostanejo samo še tisti, ki jih danes vsi tako radi zaničujemo. Demokracija pa brez ljudi, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za skupne zadeve, ne more preživeti.
Kdo torej vlada? Kdorkoli zmore.
Ali kdorkoli ostane.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
