Se še spominjate televizijske nadaljevanke Čisto pravi gusar, ki so jo predvajali v osemdesetih letih? Tudi če vam je zgodba izpuhtela iz glave, vam je v spominu verjetno ostal napev, ki ga je prepeval Vlado Kreslin: “Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen, naj vsak, ki vanj je ujet, bo pristen, nepopačen.” Vsakič, ko premišljujem o omejevanju tehnologij za otroke in mladino, mi pridejo na misel ti verzi, ki jih je napisal Dušan Velkaverh. Pogosto sem namreč v dvomih, kdaj in kako naj potegnemo mejo med dovoljenim in prepovedanim, smiselnim in nesmiselnim. In malce klavrno se počutim, ko se zavem, da sem se dokončno znašel v vlogi odraslega, ki so ga v mladosti tehnološke novotarije navduševale, zdaj pa skuša njihovo uporabo omejevati sebi in lastnim potomcem. Potem dalje razmišljam, ali ne bodo otroci prikrajšani, če jih kar naprej odklapljam od naprav, ki smo jih uvedli v njihovo življenje, ter se vsakič znova sprijaznim, da je naša dolžnost omogočiti mladim tako priklop kot tudi odklop. Prav je, če jih seznanimo s prednostmi digitalnih svetov, hkrati pa jim moramo zagotoviti tudi čas in mir, da med igro, druženjem in branjem ustvarjajo lastne svetove, ki vznikajo v njihovih glavah. In zaradi teh verzov, ki mi odzvanjajo v glavi, se strinjam tudi z vladno namero za omejitev uporabe zasvojljivih omrežij do 15. leta.
Po medijskih anketah sodeč se večini ljudi zdi starostna omejitev smiselna, se je pa seveda takoj oglasila peščica dvomljivcev, ki se jim zdi ukrep nepotreben – ali pa naj bi ga bilo nemogoče izvesti. Nekateri menijo, da bodo mladi gotovo poiskali obvoz okoli omejitve, drugi pravijo, da lahko vodi ukrep v cenzuro interneta ali celo njegov totalni nadzor, tretjim se zdi, da smo pravi čas že zamudili in se ne da ničesar več storiti, četrti pa trdijo, da prepovedovanje vodi kvečjemu v močnejše poželenje. Prav imate, dodajam dvomljivcem. Vse našteto se lahko uresniči, ampak najslabša možnost je še vedno, da ne storimo ničesar in pustimo, da se “tesnobni generaciji”, kot jo imenuje socialni psiholog Jonathan Haidt (mladi, rojeni med letoma 1997 in 2012), pridružijo nove generacije, ki jim bodo tehnološka podjetja še temeljiteje spražila možgane. (Mimogrede, sam se s Haidtovim izrazom ne strinjam, saj se mi zdi preveč fatalističen. Iskreno mislim, da je generacija Z, kot ji tudi pravimo, v bistvu krasna, če ji le damo priložnost, da se izkaže.)
Ponudniki naj prevzamejo odgovornost
Kako naj torej ravnamo v Sloveniji, da na najboljši možen način omejimo uporabo omrežij, ne da bi povzročili še več problemov?
Prvič, nujno morajo odgovornost prevzeti tisti, ki tkejo omrežja, v katera smo se ujeli tako mladi kot starejši. Prelagati breme omejevanja na otroke in mlade ter njihove starše je neprimerno. Podjetja, kakršna so Meta (Facebook, Instagram), ByteDance (TikTok) in Snap (Snapchat), je treba prepričati ali prisiliti, naj se nemudoma odpovedo najbolj zasvojljivim rešitvam, ki pritegnejo pozornost. Če to storijo za vse starostne skupine, toliko bolje. Če ne, pa morajo to urgentno storiti za mlade od 15. leta dalje, otrokom do te starosti pa v celoti preprečiti dostop do vsebin in algoritmov, ki kradejo pozornost. Če se ne držijo direktiv EU, npr. Akta o digitalnih storitvah in Akta o digitalnih trgih, naj seveda plačajo primerno kazen. Tista, ki je bila lani izrečena podjetju X, ki si ga lasti najbogatejši Zemljan Elon Musk, je bila – milo rečeno – neustrezna, čeprav se iz perspektive slehernika morda zdi astronomska: 120 milijonov evrov. A to je manj kot dve stotinki odstotka Muskovega premoženja, ki po Forbesovi februarski oceni znaša več kot 700 milijard evrov. Za primerjavo: če je posameznikovo premoženje vredno sto tisočakov, bi bila to kazen v vrednosti pice in piva.
Odločevalci v Silicijevi dolini svojim otrokom ne dajo v roke pametnih telefonov in podobnih naprav, dokler niso dovolj stari. Že vedo, zakaj!
Drugič, po vzgojnih pristopih proizvajalcev digitalnih vsebin se velja celo zgledovati. Kot poroča Sarah Wynn-Williams v knjigi Brezbrižni ljudje (v izvirniku Careless People), Sheryl Sandberg, nekdanja operativna direktorica podjetja Meta, in Mark Zuckerberg, ki je v podjetju izvršni direktor, ter številni drugi odločevalci v Silicijevi dolini svojim otrokom ne dajo v roke pametnih telefonov in podobnih naprav, dokler niso dovolj stari, pa jim ne dovolijo priključiti se na omrežja, ki so jih sami spletli. “Instagram? Mogoče čez tri, štiri leta, prej pa gotovo ne!” Ja, tako nekako jim morda rečejo, nakar jih pošljejo v “odklopljeno” šolo, v kateri pišejo po tabli s kredo in z nalivnikom v zvezke. Zakaj to počno? Že vedo, zakaj! Saj tudi razpečevalec mamil ne bi svojemu otroku pred odhodom v šolo stisnil v dlan vrečice s kokainom in mu zabičal: “Pa po pameti, sine! Eno črtico zjutraj, eno opoldne in eno popoldne.”
Tretjič, uporabimo tehnologije, ki so na voljo, da omejimo dostop tehnoloških gigantov do otrok in mladine. Med njimi je Evropska digitalna identitetna denarnica (EUDI), ki naj bi v celoti delovala leta 2027 in omogoča identifikacijo po omrežjih, vključno s potrjevanjem starosti osebe, ne da bi bili omrežju razkriti kateri koli drugi podatki. Seveda lahko tudi EUDI vodi v distopične scenarije, posebej če postane obvezni vstopni ključ za dostop do spleta, a o prednostih in pomanjkljivostih velja razmišljati vnaprej in predvsem uporabljati tovrstne rešitve tako, da se z njimi kredibilno in varno preverja starost uporabnikov, ne pa tako kot zdaj, ko zadošča za vstop na omrežje ali pornografski portal potrditveni klik ob vprašanju: “Ali ste stari 18 let?” (Mimogrede, to spominja na čase, ko smo po televiziji spremljali Čisto pravega gusarja. Takrat si kot osnovnošolec stopil do trafike in rekel prodajalki za cigarete. Ko ti jih je izročila, je vprašala: “So za atija?” Potem si pokimal in začivkal: “Pa še vžigalice, prosim!”)
Četrtič, spomnimo se, da smo številne starostne omejitve v preteklosti sprejeli in so se izkazale kot smiselne, vključno z omejitvami pri uporabi motornih vozil na cesti in uživanjem alkohola. Iz današnje perspektive se tako zdijo skoraj groteskne zabeležke Janeza Trdine, ki je v drugi polovici 19. stoletja poročal, da se na Dolenjskem “žila napenja” dečkom, starim šest ali sedem let, in da imajo zato spolne odnose že pri desetih letih. “Glavni vzrok je brez dvombe čutnice razdražujoče vino,” je pojasnil Trdina v svojih zapisih z naslovom Podobe prednikov in za prezgodnje spolne odnose okrivil starše, “ki se pred deco valjajo v pijanstvu”. Kdove, morda bodo čez desetletje ali dve podobno absurdno videti naša današnja dejanja. “Kaj,” bo vzkliknil nekdo, ki bo v arhivu odkril današnjo razpravo v Večeru, “otroku so dali v roke telefon s TikTokom, da je bil tiho med družinskim kosilom, starša pa sta spotoma drsala po svojih telefonih? Nemogoče!”
Naša dolžnost je omogočiti mladim tako priklop kot tudi odklop od digitalnih svetov - da ustvarjajo lastne svetove, ki vznikajo v njihovih glavah
Petič, zavedajmo se, da smo sami zabredli v omrežja vsaj tako globoko kot naši potomci, zato nima smisla kazati nanje s prstom in se po Facebooku zgražati, da so mladi samo na TikToku. Ja, na čem smo pa mi?! Tudi sami smo potonili globoko v greznico, ki se je postopno in neopazno polnila med procesom “zadrekovanja”, kot mu pravi Cory Doctorow. Ta proces ima štiri faze. Prva je, ko so platforme prijazne do uporabnikov. Sledi faza, v kateri začnejo platforme uporabnike izrabljati in skrbijo za poslovne stranke. V tretji fazi začnejo izkoriščati še poslovne stranke, da bi si prilastile vso vrednost zase. Nazadnje se, kot pravi Doctorow, omrežja spremenijo v velikanski kup dreka, v katerem se vam na časovnici prikazujejo oglasi za pajkice in pižame ter srhljive podobe morskih prikazni, generirane z UI, tako imenovanih “prijateljev” pa je vse manj na spregled.
Približno v tem kupu blata smo ta hip tudi na Facebooku, omrežju za nadpovprečno stare državljanke in državljane, ki je odraslo z nami od romantičnih začetkov v prvem desetletju 21. stoletja, ko smo se začeli množično povezovati na daljavo. Kaj se nam je zgodilo odtlej, ne bom podrobneje opisoval, saj je situacija razvidna tako na omrežjih kot tudi pri razmerjih v živo. Zgolj na kratko: skregani in razcepljeni smo bolj kot kdajkoli, sanje o prijateljevanju na daljavo pa so se razblinile. Ker bi bilo krivično odtegniti sanje o boljši družbi tudi naslednjim generacijam, je prav, da omejimo podjetja, ki želijo vplivati na to, kaj staro in mlado misli, spremlja, si želi. In prav bi bilo, da za posledice, ki so jih že povzročili, od tesnobnosti do depresij in razprtij, tudi konkretno plačajo.
Bodimo dejavni realisti in zahtevajmo nemogoče
Po vsem zapisanem morda zveni, kot da sem totalni ludist, ki sovraži omrežja in si želi vrnitev v “dobre stare čase”, ko smo si ob tabornem ognju pripovedovali pravljice in ob brenkanju kitare prepevali Kreslinove pesmi. Nak! Še vedno verjamem, da nam tehnologije lahko pomagajo postati boljša družba. A nisem več niti pesimist niti optimist, saj spoznavam, da sta oboje različici fatalizma. Pesimist pravi, da bo šlo vse po zlu, optimist pa, da bo vse v redu. Bolj smiselno se mi zdi, da smo dejavni realisti in se zavedamo lastne odgovornosti do bodočih generacij. Če bomo nekaj storili zanje danes in jim dali najdragocenejše, kar smo imeli na voljo sami, vključno z možnostjo druženja v živo, iz oči v oči ter ustvarjanja čudežnih svetov med igro, hkrati pa jim ponudili najboljše, kar zagotavljajo digitalne rešitve, bodo nove generacije nedvomno spet krasne, namesto da tonejo z nami vred globlje v digitalno greznico.
Se sliši nerealno? Je to zgolj privid ali pravljica? Morda res. A naj znova spomnim na še en verz iz omenjene pesmi: “Vse naše pravljice so stvarnost, ne prividi. Kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi.”
