Po več kot desetletju intenzivnega likovnega ustvarjanja se Aleš Horvat, diplomirani gledališki režiser, ki je študiral tudi filozofijo, zdaj tretjič samostojno galerijsko predstavlja. Tokrat s prostorsko instalacijo, posvečeno bližnji umrli sorodnici, teti Dragici - Katarini Karolini Horvat - v mariborski galeriji Epeka. "Instalacija neke usode", kot jo imenuje avtor, je čisto poseben hommage bližnjemu bitju, ki mu Horvat namesto spomenika, nekrologa ali običajne osmrtnice posveča - razstavo.
"Umetnost je vselej subjektivna, osebna izpoved. Tako se sam od tetke poslavljam, kot vem in znam. Z umetniškim delom. Nisem za tipične slovese, kot so pogreb, osmrtnica, nagrobnik. To so le mrtve črke in kamenje. Spomeniki po svetu padajo. Čas je za drugačna obeležja še tako preprostih življenj, ki so pogosto pozabljena v velikih zgodbah. Zato je razstava oltar moji osebni, a sicer širši javnosti neznani junakinji," pravi Aleš Horvat. Bil je kot nezakonski sin, pove, zelo navezan na teto Dragico. Bila mu je oče in mati. "Bila je brez otrok in jaz sem bil njen, podpirala me je v mojih raziskavah elektronike. Tetka je imela dobro službo - kadrovnice v Piku, kasneje Mariborski livarni. Bila je zagrizena partijka ..."
Oltar osebni, širši javnosti neznani junakinji
Obiščite spletno stran brez oglasov.
