Ob smrti dr. Pleterskega: Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi

“Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.” Te pretresljive besede je pred nedavnim v pismu državnemu zboru zapisal ugledni zgodovinar in akademik dr. Janko Pleterski. Pravzaprav narekoval, če smo natančni, ker sta ga bolezen in visoka starost oropali za vid, sluh, zmožnost za delo, ustvarjalni žar in ... življenjsko radost. Ne pa tudi, evidentno, za človeško dostojanstvo in čut za pravičnost. Drugače životarjenja, na kakršno ga je ob izteku sicer polnega in plodnega življenja obsodila za njegove potrebe slepa in gluha država, ne bi doživljal kot trpko ponižanje in neizzvano krivico. Ki mu jih je namesto sočutne skupnosti prihranila šele mnogo prepozna naravna smrt. Drugačna, to je pravočasna in osebno izbrana, Prešernova 'prijazna smrt', če hočete, je pri nas še vedno tabu.
Kalvarija Janka Pleterskega (ali približno ob istem času avstralskega botanika in ekologa Davida Goodala) je seveda vse prej ko tipična. Smrt obišče večino ljudi raje prezgodaj kot prepozno. Praviloma obžalujemo, da se je naše življenje končalo prehitro, in se čutimo opeharjene, ker nam ni bilo dano uresničiti svojih načrtov ali dočakati prapravnukov. Pleterskemu bi utegnil kak naivnež celo zavidati dolgoživost ali očitati nehvaležnost – dobil je precej več življenja kot povprečen slehernik, pa se še pritožuje! Celo na Nizozemskem in v Belgiji, ki imata trenutno najbolj liberalno evtanazijsko zakonodajo, bi njegova prošnja po zdravniški pomoči pri pospešitvi smrti le težko izpolnila pogoje za zakonsko dopustno evtanazijo, ker ga pač niso mučile ne neozdravljiva bolezen in ne neznosne bolečine.