Zgodbe o stvareh: O žalitvah

Nedavno je umrla Simone Veil, Judinja, ki je kot otrok doživela Auschwitz, pomembna evropska političarka, ženska s skoraj katoliško strogim moralnim kodeksom in ministrica, ki ji je v zgodnjih sedemdesetih letih po resnično levjem boju uspelo doseči, da se je v Franciji dekriminaliziral in legaliziral splav. Feministke drugega vala, ki jim je odprla vrata v uradno politiko in s tem za zmeraj zlomila nekatere patriarhalne tabuje, do nje niso gojile posebnih simpatij: to se običajno dogaja tistim ključnim, nepričakovanim pomagalkam, ki nimajo niti potrebe niti želje po identifikaciji z vsemi, ki jim koristi njihov pogum. Simone Veil so pokopali v Panteonu, kjer počivajo najbolj zaslužni Francozi, 76 jih je in med njimi, skupaj s Simone, samo pet žensk - Sophie Berthelot, žena slavnega kemika, pokopana skupaj s svojim možem na njegovo željo, tako rekoč pomotoma, Marie Curie, naknadno pokopana po številnih razpravah, Genevieve de Gaulle-Antonioz, nečakinja generala de Gaulla, in Germaine Tillion, obe leta 2015 na pobudo predsednika Hollanda: obe sta bili v koncentracijskem taborišču, Genevieve je organizirala nekdanje taboriščnike in se posvetila boju proti revščini, Germaine je bila v odporniškem gibanju, ključno je prispevala k razvoju francoske etnologije in se aktivno zoperstavila francoskemu kolonialnemu terorju v Alžiru. In nazadnje Simone, po odločitvi predsednika Macrona, brez oklevanja.
Boštjan M. Zupančič, nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v več mandatih, ki se je takoj po vrnitvi v Slovenijo zaposlil na ministrstvu za pravosodje kot nujno potreben strokovnjak (skladno z Zujfom že povsem zrel za upokojitev) in ki sicer velja tudi za filozofa, je na družbenih omrežjih objavil oceno, da je bila Simone Veil največja morilka vseh časov, ker je ubila na milijone ... V nekih minulih časih to ne bi šlo mimo brez diplomatske note vsaj dveh držav, Francije in Izraela, ter tudi EU, pa protesta večjega števila žensk, ženskih in drugih organizacij, kake resne peticije: nič od tega. Človek, ki je sedel v instituciji, ki je ne bi bilo brez Simone Veil in njene evropske politike, je napadel človekove pravice (in pravice žensk so izrecno opredeljene kot take od leta 1997) in številne ustave, med njimi tudi slovensko.
Kaj ima povedati ugledni pravnik, ki uspešno zaslepi mnoge ljudi s svojimi nazivi, jih poziva na ulice zaradi ekoloških strahot in obenem kaže globoko mizogin, seksističen odnos do večje polovice človeštva? Pravi, da je bila Simone Veil travmatizirana ženska, ki je preživela koncentracijsko taborišče. Nihče ne govori, nadaljuje ugledni pravnik, kako so te travme povzročile, da je postala "mati vseh splavov". Zaradi njene zakonodajne iniciative, medtem ko je bila ministrica za "zdravje" (narekovaji uglednega pravnika), so bili milijoni nerojenih otrok, in še vedno so, oropani pravne subjektivitete. Ti nerojeni otroci, pravni subjekti kot nascituri od rimskega prava naprej, so bili oropani pravice do življenja, ki bi po njegovi (vprašljivi) razlagi morala izhajati iz drugega člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Mediji da jo slavijo celo posthumno, morala pa bi biti obsojena kot največja morilka vseh časov.
Travme Simone Veil so nastale v taborišču, vendar so to, kot pravi ugledni pravnik, njene, osebne travme. Po tej logiki so preživeli iz vseh taborišč sumljivi kot možni zločinci, ker so imeli travme: pravzaprav je škoda, da je Simone preživela, ker je tako postala "največja morilka vseh časov", in tudi za druge bi moralo veljati enako. Tisti, ki so jih zapirali, mučili in ubijali po taboriščih, očitno niso imeli travm, pa niso zločinci. Morda so bili res, po mizogini logiki, moški manj travmatizirani. Pričevanja in tisti redki še živeči pravijo, da niso. Kako torej, da med njimi ni največjih morilcev vseh časov? Mislim, da izjava žali vse Jude, vse mrtve in žive taboriščnike, vključno z Borisom Pahorjem, ter vsakogar z zdravim razumom. Žrtve postavlja na mesto krivcev, zanika holokavst in njegove posledice ter nevtralizira nacistične zločine. Sram vas bodi, belgijski kralj Leopold II., Hitler, Stalin, Idi Amin, vi ste resnično morilski drobiž v primerjavi z največjo morilko vseh časov: kaj pa če računamo tudi njihovo masturbiranje?
Pojdimo naprej. Simone Veil je bila v resnici ministrica za zdravje v vladi Valeryja Giscarda d'Estainga, ki ga nihče ne bi mogel obtožiti liberalnega mišljenja, še najmanj pa levičarstva. Njo je izbral, da vodi aktivnosti glede dekriminalizacije splava namesto Francoise Giroud, državne sekretarke za položaj žensk, saj je bila Giroudova po mnenju vladajoče desnice preveč povezana s feminističnimi skupinami. Pobuda za zakon je prišla od desne vlade, po številnih peticijah, akcijah, knjigah in posledično spremenjeni javnosti, v kateri so se - tako kot v skupščini - slišali tudi glasovi katoliških duhovnikov, ki so zahtevali, da se prenehajo nezakoniti splavi, ki so vsako leto terjali davek z življenji žensk, zlasti mladih in revnih žensk. Simone je nedvomno pripadala desnici, pa je vendarle tvegala vse, da zakon uspe. Pri tem se je v času celotnega političnega delovanja v Franciji in v Evropskem parlamentu (katerega prva predsednica je bila) zavzemala za kvote. Francija je bila pripravljena za ta zakon, javno mnenje jasno opredeljeno in desna vlada je delala tisto, kar je bilo nujno, že zaradi volje ljudstva in interesa ohranitve oblasti.
"Milijone nerojenih otrok" prepuščam fantazmam uglednega pravnika. V rimskem pravu obstaja pojem nasciturus, "tisti, ki bo rojen", ki se je uporabljal v zadevah nasledstva ob prezgodnji smrti očeta in pod pogojem, da se otrok rodi. Pri tem se sploh ne postavlja vprašanje pravice do življenja, temveč zgolj udeleženosti pri družinski lastnini in družbenem statusu. Dopolnilo temu je termin postumus, "posmrtnik", otrok, rojen po smrti očeta. Ugledni pravnik uporablja netočno obliko posthumno, ki je resda prešla v mnoge jezike, vendar ni nikakor povezana z latinskim izvirnikom, ampak je pričanje o krščanskem posredovanju (post + humus): pogosta napaka, toda nekdo, ki mora imeti stik z latinskim izvirnikom, ne bi smel tega spregledati, že zaradi terminološke jasnosti.
Svoje kratko besedilo, ki je primer sovražnega govora in nespoštovanja temeljnih človekovih pravic, je ugledni pravnik na družbenih omrežjih objavil v angleščini, morda zato, da bi se izognil pozornosti sedanjega delodajalca: odvečna strategija, saj je delodajalca očitno bolj znerviralo žaljenje birokratov, torej zaposlenih na ministrstvu. Na zastrašujoče žalitve žensk in njihovih pravic se ni odzval nihče, niti pravosodni minister niti varuhinja človekovih pravic. Za naivno publiko ugledni pravnik ponuja teorije zarote in precej sumljive ekološke zahteve ter pri tem še poziva na ulico, kjer ga ob protestih nihče nikoli ni videl in ga tudi ne bo videl. Vprašanje ministru je povsem predvidljivo, pa vendarle: kako ste lahko dovolili (ali ste ga celo sami povabili), da človek s tako ekstremnim sovražnim govorom, protiustavnimi stališči in z globokim prezirom do človekovih pravic pride na takšen položaj? Vi kot minister morate presojati mimo nazivov in ugleda, ki so lahko lažni, videti morate resničnega človeka. Pred zakonom smo menda vsi enaki, ne glede na položaj in nazive: vi predstavljate to načelo. Ali ste tega še sposobni? Ugledni pravnik že več let proizvaja takšna besedila: ali je mogoče, da jih niste prebrali? Varuhinja morda čaka na uradno prijavo. Pa vendar ostaja tudi vprašanje: kaj čakajo ženske?