Na Hrvaškem praznujejo dan zmage, 24. obletnico vojaško-policijske operacije Oluja oziroma Nevihta, ki je bila zadnje dejanje domovinske vojne, kot ji pravijo. V njej so se osvobodili izpod okupacije srbskih upornikov, uničili njihovo paradržavo Republiko Srbsko krajino in si povrnili skoraj petino državnega ozemlja.
Seveda Nevihta ni bila "čista kot solza", kot je menil tedanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Predvsem po njej so se zgodili številni zločini nad preostalimi Srbi. Haaško sodišče je dobilo dodatno delo za naslednji več kot dve desetletji. Čeprav so bili po večini glavni akterji, ki so ali naj bi bili zagrešili vojne zločine, sodno procesuirani, pa to nekako ni pripeljalo do katarze na Zahodnem Balkanu. Ker so nacionalistični politiki po vojnah spet prišli na oblast. Tako še zmeraj Hrvaška pregnanim ni obnovila lastnine, jim vrnila zemljišč, proces vrnitve se je povsem ustavil. Hkrati ima uradni Zagreb velike težave pri uresničevanju lastnega ustavnega zakona o nacionalnih manjšinah, ki recimo Srbom na Hrvaškem ponuja proporcionalno zaposlovanje v državnih organih. Tudi vidna, javna cirilica v narodnostno mešanih krajih, denimo v Vukovarju, je predmet takojšnjih vandalskih napadov, če jih že kje postavijo. Prav tako se še vrstijo fizični napadi na pripadnike srbske manjšine, ponekod celo napadi na turiste ali goste iz Srbije. Sicer uradni Beograd ni nič boljši, ko gre za njegov odnos do Kosova ali do albansko govoreče manjšine, da o eskapadah, torej grožnjah s priključitvijo Srbiji, Milorada Dodika v bosanski Republiki srbski niti ne govorimo.
Letošnje slavljenje Nevihte stopa še korak dlje k revizionistični interpretaciji domovinske vojne. Zmaga v njej za nazaj postaja vse bolj, recimo temu, zmaga ustašev nad četniki. Na primer, predsednica Hrvaške Kolinda Grabar Kitarović očitno v jeku bližajočih se predsedniških volitev konec leta neženirano pripoveduje, kako rada bi bila sinoči šla na koncert šovinističnega pevca Thompsona na splitski rivi. Thompson, ki so mu zavoljo ustaških besedil njegovega pastirskega roka, sicer izumljenega z Bijelim dugmetom v Bosni in Hercegovini, prepovedovali koncerte v Istri, v Švici, Nemčiji in še kje, tudi v Mariboru - pa vidite, kako se vse spreminja, sedaj bo menda njegov koncert pri nas dovoljen -, še nikoli ni imel koncerta v Splitu.
A je premalo reči, da se na Hrvaškem zasuk na skrajno desno oziroma poskus normalizacije ekstremističnih pogledov in vsebin dogaja zgolj zavoljo predsedniške predvolilne kampanje, ki se uradno niti še ni začela. Žal je to s Trumpom v ZDA, z Johnsonom in brexitom v Veliki Britaniji, da o kljukcih iz srednje Evrope na čelu z Orbanom niti ne govorimo, svetovni trend. Tista šala iz časov Nevihte, o tem, kaj je šovinizem, namreč, da mrziš nekoga druge narodnosti ali veroizpovedi, bolj kot je treba, postaja pravilo. Z vardami in vaškimi stražami tudi v Sloveniji.
