Leonce in Lena Georga Büchnerja je satirično, če že ne absurdistično besedilo, ki se norčuje iz elit, romantike in junakov. Tako je koncizno zastavila izhodišče pogovora o predstavi v režiji Mateje Koležnik in izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega moderatorka pogovora Nina Zupančič.
Büchner se res norčuje iz oblasti in iz romantike, je nadaljevala dramaturginja Ira Ratej, hkrati pa vgradi v like zarezo, luknjo, ontološki problem. (Torej tisto, česar veseloigre nimajo.) Izziv uprizoritve je bil, kako ta problem odpreti. Ljudi, ki ne delajo nič, zanima rob eksistence - ker ni več želje, ki je gonilo človeškega bivanja. In to je tudi vprašanje današnjega (zahodnega) sveta, sveta, v "katerem imamo polne riti vsega". Lotili so se torej iskanja roba niča, nultih stanj, nemira v mirovanju, ki je fizičen in duhoven in je strašen.
Najprej so temeljito sčrtali besedilo - ven so vrgli vse, kar je služilo neposrednemu norčevanju iz konvencije -, da so prišli do "bistvenih tez". Od začetne slike, formacije nekega utrujenega reda sveta, pridemo do zaključne zamrzitve, ko se eliti več ne ljubi vzpostavljati niti videza protokola. Publika je seveda zmedena, s ploskanjem je morda hotela izsiliti organski zaključek mehanične predstave, vendar jo ustvarjalci pustijo na hladnem. Nihče ne bo namesto nje odgovoril na vprašanje, kaj je bolj strašno - absolutna oblast v rokah nekoga, ki je zmešan in že dementen, ali v rokah nekoga, ki je že vnaprej vsega naveličan in se mu nič ne da? Pri Büchnerju na koncu fičfiriči celo ponudijo nekakšen lahkomiselni plan, ustvarjalci uprizoritve pa so publiko namerno prikrajšali tudi za to možnost. Samo to imamo. In "to ni daleč od našega volilnega drugega kroga," je rekel Jure Henigman, Leonce. Ljudstvo je v Leoncu in Leni nekaj, česar se oblast komajda kdaj spomni, in ko se ga, mu zaželi, da bi pihal veter tako, da bi dobili svoj delež iz oblastne sklede - vonj po pečenki. Ampak današnja iluzija komunikacije med oblastniki in plebsom, tviter demokracija, je še veliko bolj žaljiva, misli Ira Ratej. Oblastniki danes sploh več ne mislijo, da bi morali misliti na svoje ljudstvo.
Danes oblast sploh več ne misli, da bi morala misliti na ljudstvo