Naj bo jasno: jaz nisem izgnani umetnik

24. februarja je bila premiera Ibsenovega Sovražnika ljudstva v Residenztheatru v vaši režiji. Ibsen je postal vaš ...
"Moj osebni dramatik, a ne?"
Ja, to münchensko gledališče pa vaše hišno gledališče, vsekakor bolj vaše, kot je v zadnjih letih katerokoli slovensko gledališče. Eno predstavo na leto naredite tam. Zakaj tam?
"Martin Kušej, ki je intendant te hiše, ima rad moje delo. Morda je k prvemu povabilu pripomoglo to, da sem Slovenka, v drugo pa me je povabil ne samo zaradi relativne uspešnosti prve predstave, ampak tudi zato, ker so vsi igralci iz zasedbe, brez izjeme, po premieri rekli, da bi si še želeli delati z mano. Kar me je presenetilo in razveselilo. In z isto ekipo smo potem uprizorili Kralja Ojdipa.
Če naj govorim o svoji 'karieri v nemško govorečem prostoru', moram reči, da mi jo je odprla postavitev Kralja Ojdipa. Nekako se je vse povezalo. Igralcem je bil všeč moj način dela, ujela sva se z novim scenografom, predstava je dobila nepričakovano dobre kritike, publika jo zelo rada gleda, kulturni redakciji v Süddeutsche Zeitung se je zdelo škandalozno, da nismo šli na Theatertreffen in so o tem pisali ... Tako je moje ime prišlo na nemški gledališki zemljevid.
Vedno bolj opažam, da sta v nemškem prostoru drugo in tretje povabilo pomembnejši kot prvo. Prostor je tako velik in izbira različnih režiserjev tako pestra, da je ponovno povabilo vse prej kot samoumevno. In ko se pojavi novo ime, so pozorni predvsem tisti intendanti, ki na novo prevzemajo hiše, ker vsaj v prvih dveh sezonah ne podlegajo diktatu blagajne, pač pa so dolžni predstaviti svoj estetski credo in domet."
Mislite, da ste tako prišli v Berliner Ensemble?
"Ja, tako. Novi oziroma takrat še bodoči intendant Oliver Reese si je ogledal Noro v v celovškem gledališču, ker se je o tej predstavi govorilo na Dunaju v času, ko je tam tudi sam režiral, potem je videl še Kralja Ojdipa in me poklical."
Berliner Ensemble še vedno velja za eno najpomembnejših gledališč na svetu. Ste imeli ta občutek, ko ste delali tam?
"Ko sem šla v prvem tednu vaj prvič zjutraj na stranišče, pred katerim sem prej med predstavami v vrsti čakala skupaj z berlinskimi gospemi, sem imela tak panični napad, da me pol ure ni bilo ven. Če ne bi imela tako močnega tima, bi samo jokala v kakem kotu. Še enkrat se je izkazalo, da sem sama ustvarjalno tako močna, kot je močan moj tim."
V Berliner Ensemble ste bili z novim intendantom vsi novi, tudi igralci?
"Ja, nekateri so se vrnili po dolgih letih, večina pa je prišla na novo. In večina z istim tihim imperativom, ki sem ga imela tudi sama: zdaj pa moraš pokazati, kaj znaš. Ko smo prišli v Berlin sredi poletja, smo bili vsi novi, tudi šefi delavnic, inspicienti, šepetalke in drugi. V gledališki hiši so sočasno gradili še svojo novo zunanjo podobo, nove odre, nove kantine, tako da smo vadili na gradbišču. To je bila bitka, ki je ne bom nikoli pozabila, ne vem pa, ali bi jo še kdaj ponovila. Imela sem srečo, da se je dvema velikima in slavnima igralkama, Corinni Kirchhoff in Judith Engel, v nekem trenutku zazdelo, da je v našem konceptu nekaj zanimivega. Tako smo lahko počasi postali ekipa in smo naredili balon, v katerem smo potem drug drugega varovali. Kadar ti uspe narediti ta balon, ustvariti ozračje spoštovanja in zaupanja do materiala, sodelavcev in načina dela, takrat je super. In takrat so tudi rezultati zanimivi. To ne pomeni nujno, da so tudi uspešni. Gotovo pa ti dajo nekaj za naprej. Ko začutiš, da smo se začeli med sabo spoštovati, a tudi kritizirati, takrat zmeraj dobiš nekaj za na pot. In to je najbolj važno, vsaj meni pri teh letih."
Vi ste "pri teh letih" sveže ime. Pri marsikaterem dobrem režiserju že prej opažamo padanje krivulje, bi se reklo, kar mora biti precej boleče.
"Vsi imamo vzpone in padce. Padci in črne luknje, slaba obdobja, so nuja vsakega ustvarjalca. Toda režiserski padci so bolj javni kot slikarski ali pisateljski. Mi svojega rokopisa ne moremo preprosto spraviti v predal, če se nam ne zdi zadosti dober. Gledališča so lastniki našega avtorskega dela in samo vodstva gledališč lahko odločijo, ali bo predstava imela premiero ali ne. In ker je teater efemeren, ker za predstavo, ki se konča, ne ostane nič, ne more nihče čez leta ugotoviti, da je bilo to 'padanje krivulje' mogoče najboljše ustvarjalno obdobje tega režiserja, le da takrat še ni bil razumljen, ker je bil pred svojim časom. Skladateljem, filmskim režiserjem, pisateljem in drugim se to lahko zgodi, gledališkim režiserjem pa nikoli.
Če bi lahko izbirala še enkrat, ne bi nikoli izbrala teatra. Ker je efemeren, ker ni 'kreativna panoga', ki bi dovoljevala popoln odmik v lastno intimo in popolno distanco do časa in prostora, v katerem bivaš. Seveda ta vpetost v tukaj in zdaj nosi določen čar, ampak v bistvu si kot dizajner modne kolekcije; vedeti moraš, kakšne so smernice za jesen/zimo 2018. To sicer ne pomeni, da se trendu ne moreš izogniti, ampak tudi če mu ne pripadaš, se ga moraš zavedati. Ko sem bila še študent na Filozofski fakulteti, se je z Ristićem in Jovanovićem začel res izvrsten in avtohton postdramski teater. Ko sem prišla na akademijo, je Krst pod Triglavom povzročil implozijo v študentskih glavah. Jaz pa nisem bila nikoli postdramski ali postmoderni režiser. Nekako konvencionalno sem vedno verjela v to, da je struktura, ki jo je avtor napisal, že sama po sebi dovolj dobra, da mi je ni treba razbijati. Tudi zato zelo s težkim srcem v uprizoritvi odprem 'četrto steno'. Še celo tam, kje je to v tekstu zapovedano. Če se spomnite, v smo v Brechtovi Malomeščanski svatbi v SNG Maribor to izvedli na začetku predstave, resda počasi in temeljito, s predolgo mizo, ki mora z enim krakom v publiko, če naj jo postavijo na oder, in potem samo še enkrat, ko v dvorano pade čevelj. Ampak še takrat igralci ne smejo nagovoriti publike, 'se pohecati', da bi zlajšali distanco med gledanimi in gledajočimi. Samo sebe imam za konservativnega režiserja, v neki dramaturški analizi svoje poetike pa sem prebrala, da sem metamodernist."
Ja, argument za to oznako je tudi dejstvo, da za razliko od prevladujočega trenda "postgledališča" niste res nikoli populistični in nikoli ne koketirate z gledalci.
"Mislim, da populizem ni problem prevladujočega gledališkega trenda, pač pa je problem časa, v katerem živimo. Najbolj zahtevna in fenomenalna lastnost gledališča je, da seže točno do tam, do koder je neka družba v določenem trenutku sposobna videti. Problem pa je, da danes družbene misli in skupnega interesa nismo več sposobni artikulirati. Izgubili smo sposobnost širšega uvida na nivoju posameznika in družbe in se zato večinoma odzivamo zgolj čustveno. Zato tudi v gledališču najhitreje in najbolj učinkovito dosežemo emocionalni odziv gledalcev tako, da jih šokiramo ali pa vzbudimo nostalgijo. Ta šok pa ne vznikne več zaradi pretresanja etičnih ali moralnih načel, ampak se dotika zgolj mej osebnega okusa, oziroma še slabše, draži samo navlako politične korektnosti. (Tudi zato javna debata o petelinu v predstavi Vojna in mir ni bila smešna, ampak alarmantna.) Po drugi strani pa je nostalgija tisti sentiment, ki te nič ne stane, je bivše čustvo, ki ga nekako podoživiš in se sam odločiš, ali boš pri tem, razen mile žalosti, čutil še kaj drugega. Nostalgija te lahko vsega preplavi, ampak te nikoli zares ne pretrese. Sentiment je namreč kot razvodeneli špricer.
Kot sem rekla že prej, težko odprem četrto steno v gledališču, in ker ne maram interakcije med publiko in igralci, se mi težje pripiše, da sem populistična. Ne drži pa, da se znam vedno izogniti populističnemu stališču. V zadnjem študiju, pri Ibsenovem Sovražniku ljudstva, se nisem hotela odločiti, v kolikšni meri je misel dr. Stockmanna, da množica uteleša moč, ne pa resnice, ker jo sestavljajo neumni, neuki in neobveščeni ljudje, v svojem bistvu fašistoidna ali progresivna, kar je v tem populističnem času kar aktualna poanta. Zanimala me je intelektualna in emotivna motivacija ljudi, ki so vpleteni v škandal z zastrupljeno vodo. Seveda je v ozadju sla po profitu, kar ni nič pretresljivo novega. Zato sem zadnji prizor zrežirala tako, da Stockmannova otroka iz epruvet pijeta zastrupljeno vodo, medtem ko njun oče govori, kako bo spremenil svet. Na onesnaženo vodo pa je že pozabil, ker ga obseda nov manični projekt. Ta odrska podoba je populistični moralizem. Je pa tudi točka, pri kateri se je v publiko vgnezdilo nelagodje, kajti ko danes razmišljamo o družbi, jo strukturiramo samo še toliko, kolikor je od tega odvisna bodočnost naših otrok. Kdaj smo imeli v Sloveniji nazadnje relevantno javno diskusijo o kakšni stvari in o morebitnih posledicah določene odločitve? Kaj je bila zadnja velika stvar, ki se je zgodila v kulturni politiki? Je to mogoče uveljavljanje žensko/moških kvot pri najvišji nagradi za umetniške stvaritve?"