Na glavo postavljena Kapica

Predstava za otroke Rdeča kapica bo že zaradi naslova pritegnila v Lutkovno gledališče Maribor, ki je tokrat združilo moči z Zavodom Bufeto, številne obiskovalce. Grimmove pravljice so navsezadnje tudi zaradi založniške politike še vedno železni repertoar skoraj vsake otroške knjižne police in predspalnega rituala. Kot take pri publiki zbujajo določena pričakovanja, ta pa v pričujoči predstavi za otroke ne bodo izpolnjena. Kar seveda ni nujno slabo oziroma je po nekaterih teorijah gledališke umetnosti, ki naj gledalca vznemiri in mu da misliti, pravzaprav zaželeno. Seveda pa najmlajši obiskovalci gledališča še ne poznajo teorij in nalog gledališke umetnosti, temveč v njej v prvi vrsti uživajo in se ob njej tudi učijo. Prav vzgojna poanta je v tokratni različici, sodeč po gledališkem listu, postavljena v ospredje. Koliko bo sporočilo našlo ušesa naslovnika, pa bo pokazal čas.
Vsebinsko je predstava postavljena na glavo. Poleg babice živi tudi dedek, ki ima velike oči, velike zobe in velika ušesa. Rdeča kapica je poslušala mamina navodila in se ni na poti z nikomer pogovarjala, ni nabirala rož in tudi ni srečala volka. Zato jo babica pošlje na pot še enkrat. Obenem ji podari komplet babušk, od največje praprababice do najmanjše Kapice. V njih naj bi se skrivala moč vseh njenih prednic. Za konec pa ji še naroči, naj hodi po svoji poti in misli s svojo glavo. Kar je sicer poučno, zlasti po doktrini permisivne vzgoje, a ta v zadnjem času doživlja številne kritike, češ da vzgaja samozaverovane individualiste brez čuta za odgovornost. Rdeča kapica se torej na ponovni poti skozi gozd počuti svobodno, dela, kar hoče. Volka ima za kužka in mu da vse dobrote iz košare v zameno za sladoled. S tem sladoledom je na koncu kaznovana, po nepojasnjeni poti se znajde v volkovem trebuhu in prav tako nepojasnjeno se iz njega tudi reši.