Jožica (ime je spremenjeno) je pred skoraj petdesetimi leti skupaj z možem tik ob svoji rojstni hiši postavila veliko hišo. Trinadstropno z veliko garažo in kurilnico. Ko so trije otroci odraščali, je bilo skoraj že videti, da bo še ta premajhna. Zlasti če bi si vsak otrok stanovanje uredil v enem nadstropju. Potem se je odselil najstarejši sin in si s partnerico hišo postavil v drugem kraju. Odselila se je tudi hči, k možu, ki je kot edini otrok ostal doma pri svojih starših. Nazadnje je ljubezen v druge kraje odnesla še najmlajšega sina; tudi on si je postavil hišo. Kmalu zatem je Jožica izgubila moža. Ne le praznina, ki jo je pustil v njenem srcu, tudi dohodkov je naenkrat bilo pol manj, stroški pa so ostali.
"Sedaj, ko si še sama kuham, kurim in ko ni treba v hišo še veliko vlagati, še gre. Ne vem pa, kako bo, ko bo treba zamenjati streho, sanirati greznico, ki že tudi pušča," razmišlja Jožica. Sama uporablja manj kot tretjino hiše, vse ostalo sameva. Da bi k sebi vzela podnajemnike, ne razmišlja. "Ne vem, kaj bi rekli otroci. Prav tako ne vem, kako bi se razumela s prišleki. Če kaj, si namreč v starosti želim miru."
Potreb po stanovanjih za starejše je vedno več
Hotel postal bivalna skupnost, najemnina 300 evrov
Franček (tudi to ime je izmišljeno) živi v stanovanju. Brez žene, ki ga je pretepala, in brez otrok, ti ga le redko obiščejo. Z nizko pokojnino komaj shaja in vesel bi bil, če bi v prazno sobo prišel kakšen prijazen sostanovalec. A ga ne najde. O rešitvah, ki jih v okviru projekta Sobivanje po mestnih občinah zadnje mesece predstavlja ministrstvo za okolje in ki pomenijo nekakšen prehod med lastnim domom in institucionaliziranim varstvom, starejši že sami razmišljajo, le izvedljive niso vedno povsem. "Sobivanje ni za vsakega, pri tem pa vlada tudi pravna praznina," opozarja Amalija Šiftar iz Zveze društev upokojencev Slovenije. "Dve prijateljici sta se želeli preseliti skupaj. A ker ima lahko le ena stanovanjsko pravico, nastane težava, kaj bo, če ta prijateljica prej umre. To je primer, ki pravno ne gre skozi. Poznamo tudi primere, ko so se štirje preselili skupaj, pa se ni izšlo, ker so nekatere navade drugih tako zelo drugačne. In seveda poznamo tudi dobre prakse.
Gospod iz Dovč je imel majhen hotel za deset ljudi. Na naši spletni strani je odkril svetovalnico za izboljšanje bivanja starejših in začel razmišljati, da bi ustanovil bivalno skupnost za starejše. Po enem letu je to tudi storil, sam pa je postal njen upravnik. Hotel je sedaj poln, stanovalci mesečno plačujejo po 300 evrov, skupaj si kuhajo kosila, kar jih dodatno na mesec stane 150 evrov, o vsem drugem, tudi prevozih v mesto, se sproti dogovarjajo," je dober primer iz Škofjeloškega hribovja opisala Šiftarjeva.
Pogoj pokojnina 613 evrov
V Celju je potreb veliko, čeravno se po oceni predstavnika Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje Draga Prtnjaka večina starejših emocionalno oklepa svojega doma in ga ne želi zapustiti. "Imamo 60 stanovanj Sklada, a na čakalni listi, ki se žal skrajša le, ko kdo umre, je 18 ljudi. Vendar ta stanovanja niso neprofitna, cenzus je vsaj 613 evrov pokojnine, marsikdo pa tolikšne nima. In če ni svojcev, da bi mu šli za poroka, se v tako stanovanje ne more preseliti." Zasedena so tudi vsa varovana stanovanja. Po besedah direktorja celjskih Nepremičnin Primoža Brvarja je v Celju trenutno 100 prosilcev za ta stanovanja. To je že skoraj toliko, kot bo v prihodnje v Celju na voljo novih stanovanj; občina in Nepremičnine namreč načrtujejo gradnjo nove stanovanjske soseske v Novi vasi, ki bo na trg dala od 130 do 140 novih stanovanj. Okoli 400 starejših pa je takšnih, ki lahko le s pomočjo na domu, ki jo v Celju izvaja Dom ob Savinji, ostajajo doma. "A potreb je vedno več," opozarja direktorica Doma ob Savinji Bojana Mazil Šolinc.
Prehod med domom in ustanovo
Sobivanje je skupni izraz za različne oblike bivanja, kjer v stanovanjski skupnosti živi več starejših. Ti si medsebojno pomagajo, se družijo, skrbijo drug za drugega in si delijo stroške in bremena. Izkušnje iz tujine kažejo, da sobivanje lahko dvigne kakovost življenja, zniža stroške, izboljša socialno vključenost, odpravlja osamljenost in lajša vsakdanja opravila. Ministrstvo za okolje in prostor želi z debatami po mestnih občinah dobiti povratne informacije od ljudi, kaj si želijo, kakšne pomisleke imajo. "Želimo, da bi se nekatere ideje, ki jih bomo nabrali z našimi srečanji, realizirale in tako Slovenijo postavile na zemljevid držav, ki aktivno skrbijo za starejšo populacijo," je poudarila ministrica Irena Majcen.
Čakalne vrste, ideje in zakonske ovire
"V Mariboru so dali idejo, da bi v okviru pilotnega projekta starejšim omogočili, da oddajo svoje stanovanje, s čimer imajo prednost pri najemu varovanega stanovanja. Torej stanovanja, ki bi bilo zanje bolj primerno," je na okrogli mizi o sobivanju dodal direktor republiškega stanovanjskega sklada Črtomir Remec. Težava pa je, da so/bodo tudi v tem primeru naleteli na zakonske ovire, pa še se bodo morali ljudje, ki bi svojo nepremičnino oddali, postaviti v vrsto za varovana stanovanja. Kot je še dodal, bo Sklad v prihodnje 15 milijonov evrov namenil za gradnjo domov za starejše in varovana stanovanja, a žal ne v Celju.
Rešitve bodo tako sedanja kot prihodnje generacije morale iskati drugje. Ravno zato je bilo poslušalcev ob nedavni okrogli mizi o sobivanju veliko. "Tovrstni načini bivanja so v svetu že precej razširjeni, v Sloveniji pa je treba zaupanje v te modele šele vzpostaviti. Zato pripravljamo okrogle mize v vseh mestnih občinah," poudarjajo na ministrstvu. Celjanka Janja Romih, ki se je okrogle mize udeležila kot predstavnica ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa je srečanje zaključila z besedami: "Našo generacijo bo v te različne oblike sobivanja prisilila realnost, saj bodo pokojnine majhne."
