Bilo je okoli pete popoldne, ko se mi je zdelo, da se bo mimo mene čez Trg Leona Štuklja prikotalil puščavski grmiček. Ni deževalo niti ni bilo posebno vroče. Le Maribor je bil. V svojem najbolj klišejskem stanju. Nikjer žive duše, na robu trga pa star pijanec, ki je vpil nekaj o Tamu. Nisem ga razumel, a v Mariboru se tako ali tako vse nekako začne in konča pri rečeh, ki jih več ni. Festival Lent, ocufani eksotični ptič sredi mariborskega pragozda poletnega družabnega dolgočasja, je odletel novim izzivom naproti, Mariborčani pa odkrivajo svet. Tisti, ki nismo v Premanturi, imamo mesto tako rekoč zase. Lahko bi zadnjič sredi trga stal nag, pa ne bi motilo nikogar. Le bivši tamovec bi najbrž zabentil, kako je vse skupaj šlo cugrunt.
Opisati poletno mrtvilo v Mariboru je težko. Melanholija ni prava beseda, saj v sebi nosi navdih. Ležerno zveni preveč prijetno, duhamorno pa preveč optimistično. Tukaj trenutno ni ničesar. Med enajsto in drugo uro popoldne mi pred Večerovim oknom bolgarski bend preigrava Besame mucho. Dan za dnem in nekje v pavzi slišim zvok mladosti, ki drvi mimo mene. Pameten možakar je nekoč rekel, da ni dolgočasja, da so zgolj dolgočasni ljudje. A zdi se mi, da se popolna odsotnost navdušenja nad čemerkoli od mene poleti v Mariboru pričakuje. Poklicala me je prijateljica s Tezna. "Sem slišala, da imamo deratizacijo. Baje da so se glodavci namnožili," mi je dejala. Nič posebnega, če mi ne bi tega naslednji dan omenila še dva znanca. Hudiča, pa saj ne more biti deratizacija edini omembe vreden poletni dogodek tukaj.
Tu in tam se še kaj zgodi. Gostinci samoiniciativno nakvačkajo koncert, film se odvrti pod milim nebom, projekti, kot je UGM-ovski Kljub vsemu seksi, pa so že pravi poletni čudež. Nujno potrebujemo koncept, kako mariborski poletni vakuum napolniti z vsaj nekaj dogajanja. Tudi Ljubljančani hodijo na dopuste, pa Festival Ljubljana lepo teče. Res je, prestolnica se družabno povsem drugače obnaša kot Maribor, kjer je ljudi treba za roko vleči na dogodke, ki niso preveč očitno zgrajeni okoli alkohola, pa vendar Maribor ni Černobil. Še je kdo tukaj. In če ljudem ničesar ne ponudiš, tudi ničesar ne morejo vzeti. Pa tudi teh nekaj turistov bi si zaslužilo vsaj malo animacije. To, da je zvečer v Poštni ulici prijetno, nekako ni dovolj. V zagati sem. Kmalu pride na obisk spet moj prijatelj iz tujine. Tretjič. Že davno se je nehal pretvarjati, da ga Stara trta zanima, večino drugega si je že ogledal, s srčka v Svečini pa ima že trideset slik. Je rekel, da bi morda tokrat preizkusil kak zipline. Jasno, poiskal mu ga bom, a ne morem ga dva dni le potiskati po vrvi sem in tja. Zadnjič me je poklical in vprašal, kaj se kaj poleti dogaja v Mariboru. Za nekaj trenutkov sem obmolknil, potuhtal in odvrnil: "Pa nič kaj ... Deratizacijo smo zdaj imeli ..."
