Tudi v slovenskih cerkvah ni več samoumevno, da je za dar v pušico potreben le kovanec ali bankovec. Pred letošnjo veliko nočjo so se, po naših podatkih, s plačilnimi terminali opremile tudi župnije Veliki Gaber, Fara pri Kočevju, Št. Peter – Otočec, Osilnica, Čatež ob Savi in Kočevska Reka. S tem so se pridružile že daljšemu seznamu župnij, ki so vernike in obiskovalce že opremile z možnostjo brezgotovinskega darovanja, med njimi tudi Celje – blaženi Anton Martin Slomšek, Maribor – sv. Janez Bosko, Muta, Petrovče, Polzela, Ponikva, Rogaška Slatina, Šempeter v Savinjski dolini, Šmartno ob Dreti, Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik, Sveti Lenart v Slovenskih goricah in Žiče.
Gre za spremembo, ki je bila še pred nekaj leti za marsikoga skoraj nepredstavljiva, danes pa postaja vse bolj logičen odgovor na preprosto dejstvo: ljudje pri sebi nosijo vse manj gotovine. V Sloveniji je bila med pionirkami blejska župnija, ki je uvedla elektronsko zbiranje mašnih darov, pozneje pa so se podobne rešitve začele širiti tudi drugod po državi. O takšnem načinu darovanja smo poročali tako v povezavi z Bledom kot tudi z Lenartom in mariborsko stolnico.
Brezgotovinsko darovanje v praksi deluje preprosto. Vernik na terminalu izbere enega od prednastavljenih zneskov ali vnese svoj poljubni prispevek, nato pa plačilo opravi s kartico ali mobilnim telefonom. Nastavitve se od župnije do župnije razlikujejo: ponekod so na voljo nižji simbolni zneski, drugod tudi višji, skoraj povsod si župnija terminal prilagodi svojim potrebam in navadam vernikov.
A vprašanje, ki se ob tem postavlja skoraj samo od sebe, je: ali je puščicam in mežnarjem odklenkalo? Najbrž ne. Vsaj za zdaj terminali niso nadomestilo, ampak dopolnitev. Tudi v župnijah, ki so novost javno predstavile, poudarjajo, da tradicionalna daritvena skrinjica ostaja, sodobna tehnologija pa zgolj odpira dodatno pot za darovanje. Na več terminalih, nameščenih v župnijah, je bilo mogoče opaziti oznako podjetja Besteron.
Pred veliko nočjo, ko so cerkve praviloma bolj obiskane, je takšna novost še posebej povedna. Ne zato, ker bi vera postajala manj osebna ali manj tradicionalna, ampak zato, ker se tudi župnijsko življenje očitno prilagaja času, v katerem živimo. Tako kot verniki danes položnice plačujejo prek telefona in v trgovinah vse redkeje sežejo po gotovini, tudi cerkev išče način, kako ostati dostopna v svetu, kjer se vsakdanje navade hitro spreminjajo. Puščica torej še ni za odpis. Je pa dobila elektronsko družbo.
