Avtobus nima rus, pet koles do nebes. Tako je večkrat rekla moja babica in tega stavka nisem nikoli prav dobro razumel. Še danes ne vem, kaj imajo rusi z avtobusi in zakaj pet koles, saj jih je bilo vedno za parno število – edino, če je bilo v igri še rezervno kolo. Mi pa je bila ta babičina "mantra" vseeno zanimiva, saj je bilo kar nekaj avtobusov mariborskega avtobusnega podjetja Certus znamke Ikarus - in tako sem babičin stavek predelal po svoje. "Avtobus Ikarus, pet koles do nebes," kar pa je imelo le kanček več smisla.
Zdi se mi, da smo se z avtobusi mestnega prometa včasih vozili več. Saj ne, da bi bili vozni redi takrat briljantni in točnost prihodov in odhodov s postaj primerljivi s točnostjo švicarskih železnic, a koliko imam v spominu, se je le redkokdaj zgodilo, da bi kakšen avtobus vozil na tričetrt prazen, tisti jutranji, ko so se ljudje vozili na delo, in popoldanski, ko so delovni ljudje in občani s službami končali, pa so bili napolnjeni do zadnjega stojišča in še nekaj malega čez – pa čeprav je imelo kar nekaj velikih industrijskih gigantov na prevoz na delo in z njega za zaposlene organizirane svoje avtobusne prevoze. Prav tako ni bilo toliko avtobusnih linij, kot jih je zdaj – najbrž nam hoja nekaj sto metrov do najbližje avtobusne postaje ni predstavljala nekega posebej velikega napora, pa tudi zavoljo zamud se nismo pretirano sekirali, saj smo lahko na postajah s sočakajočimi, četudi popolnimi neznanci ali znanci zgolj na videz, izmenjali mnenja in najnovejše novice, v najslabšem primeru zgolj pozdrave in nekaj vljudnostnih fraz.
Kovanci in žetoni
Vožnjo smo plačevali pri vozniku, kjer smo v škatlo s prozornim plastičnim pokrovom vrgli kovance, tako da je bilo treba vedno imeti točno vsoto drobiža – goljufanje je ostro voznikovo oko ponavadi opazilo ali pa smo mislili, da ga in smo le redkokdaj poskušali plačati nekaj par manj. Kasneje, ko je že krepko tolkla inflacija in bi bilo kovancev za eno vožnjo preveč, so uvedli avtobusne žetone. Najprej kovinske z luknjo na sredini, nekje v devetdesetih pa plastične rdeče barve, z reliefom mestnega grba na eni in Certusovega logotipa na drugi strani – vsaj zdi se mi tako.
Dvojka, "dvaskoziena" in štirica
Ko sem stanoval v Goriški, sem se vozil z dvojko, ki je imela postajo na Betnavski, kakšnih 150 metrov od našega bloka, nekaj kasneje pa so uvedli še linijo 2/1, ki je vozila po Ljubljanski. Do obeh postaj približno enako, za vožnjo iz mesta domov sta oba stala pri Modni hiši.
K babici na Studence sem se iz mesta vozil s štirico, ki je stala na Svetozarevski pred stavbo Večera. Takrat so bile tam tudi vitrine z zadnjo številko tega časopisa in med čakanjem si si lahko krajšal čas z branjem novic. Štirko je nekaj časa vozil šofer, ki je rad pripovedoval vice - in tako se je nemalokrat med vožnjo krohotal ves avtobus, njegov najljubši stavek pa je bil: "Mačka houdi bousa po cejsti!" Na Studencih sem izstopil na postaji pri transformatorju, do babice na Sokolski 18 je bilo od tam slabih 200 metrov, postaja za pot nazaj pa je bila v bližini železniških zapornic, poleg dveh kioskov – trafike in sladoledarja.
Redkokdaj se je zgodilo,
da bi avtobus vozil
na tričetrt prazen
Krpan
Nekje v sredini osemdesetih so pri Certusu nabavili pregibne avtobuse, imenovane Krpan. Bili so dvakrat daljši, oranžne barve, na sredini pa so imeli platnen pregib, ki je spominjal na harmoniko, v notranjosti pa na tleh okroglo ploščo, ki se je v ovinkih premikala. Seveda smo mulci na teh avtobusih najraje stali prav tam in na vsakem ovinku malo "surfali".
Ko smo se preselili na Koroško cesto, sem se z avtobusom vozil za odtenek manj, čeprav je bila pred blokom postaja avtobusa številka petnajst, v bližino srednje šole me je lahko dostavila dvanajstka, a je bil center mesta oddaljen le slabih deset minut hoje, šola pa le nekaj malega več. Kljub temu pa sem se dnevno vozil na treninge na Poljane, običajno s šestko ali osemnajstko, včasih z devetnajstko.
Čakajoč na postaji
Sem pa v času srednješolskega izobraževanja kar nekaj časa preživel na klopci avtobusne postaje na Glavnem trgu. Čakajoč na punco, seveda. Ko je bila to Simona, se je pripeljala s šestko, kasnejša Barbara pa z dvojko ali z "dvaskoziena". Včasih sem se pretvarjal, da avtobusa nisem opazil, ko je prišel na postajo, čeprav sem ga videl že, ko je zavijal z Glavnega mosta. A sem se delal brezbrižnega frajerja, ki mu je punca skočila v objem.
