Eden največjih naravnih biserov Slovenije je zagotovo Pohorje, na katerega lepoto smo upravičeno ponosni. Marsikomu ponuja možnost krajšega ali daljšega oddiha, rekreacije, umika pred podivjanostjo, kaotičnostjo, celo zlobnostjo tega sveta. Nekoč smo bili v zvezi s Pohorjem ponosni tudi na smučarsko Zlato lisico, ki pa je, na žalost, le še spomin na neke druge čase.
Tudi država je prepoznala pomembnost in vrednost Pohorja, saj je Vlada Republike Slovenije na podlagi Zakona o ohranjanju narave sprejela Uredbo o Regijskem parku Pohorje (Uradni list RS, št. 9/24), ki velja od 17. 2. 2024.
Kot obiskovalcu, sprehajalcu (sicer po zelo dolgem času) po Pohorju pa so mi dne 2. 5. 2026 padle v oči (seveda zanesljivo tudi drugim obiskovalcem) določene reči, ki rušijo podobo Pohorja kot nekega urejenega zelenega ekosistema in prostora, ki je prijazen do ljudi. Razgledni stolp je namreč zaprt od leta 2020 in kdo ve, kako dolgo še bo. Na internetu pa lahko še danes preberemo novico z dne 1. 6. 2020, da je "MO Maribor v sodelovanju z javnim podjetjem Marprom konec tedna fizično zaprla stolp na Mariborskem Pohorju. Vzpenjanje na stolp je namreč zaradi njegove dotrajanosti nevarno. Občina medtem že aktivno išče možnosti za dolgotrajno rešitev tega več kot sto let starega razglednega stolpa, ki je pomembna kulturna dediščina Pohorja in ima izjemen turistični potencial". Tudi ko to pišem, še vedno aktivno iščejo …
Ob tem bom navedel, da me osebno obisk Razglednega stolpa spomni tudi na otroštvo, ko sem se z očetom večkrat podajal na njegov vrh. Tudi v takih spominih zanesljivo nisem edini.
Zanimivo pa je bilo na rtvslo.si dne 24. 8. 2025 brati naslednje: "Razgledni stolp na Mariborskem Pohorju naj bi po petih letih zaprtja dočakal prvo fazo obnove. Jeseni bodo zamenjali ograje, podeste in sanirali temelje, kar bo obiskovalcem znova omogočilo vzpon na skoraj 20-metrski razgledni stolp." Otožno, otožno, da je dejansko stanje čisto drugačno. In vse to spominja na dolgoletno, pretirano dolgotrajno obnovo srednjega bazena v Pristanu, ki je trajala od začetka leta 2014 do februarja 2022. Mariborsko rušenje rekordov v negativnem smislu … Šestletno (in očitno bo še več časa) obnavljanje razglednega stolpa, osemletna obnova bazena v Pristanu itd., čemu je to podobno?
Rekorder v počasnosti izvedbe investicij v Sloveniji pa je sicer, po meni znanih podatkih, "gradnja" nove univerzitetne knjižnice (NUK 2), ki jo "gradijo" od leta 1994, saj je bil še veljavni Zakon o izgradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani sprejet davno, oktobra 1994. Tudi tu ni videti premikov na bolje v doglednem času. Škoda, spet.
A vrnil se bom k Pohorju. Videl sem tudi propadajoči objekt nekdanjega Hotela Areh, razbite šipe, v zgradbo je celo možno vstopiti, saj manjkajo ena vrata, objekt ni zavarovan, razpadanje na obroke … Do kdaj bo tako? Zdi se, da se bo zgradba sčasoma sesula sama vase, kar je nevarno. Razpadanje tega hotela pa je škoda tudi iz vidika, da gre za posebno, svojstveno arhitekturo, ki izraža duha 70. let. A zdi se, da nikomur ni zares mar.
Ob cerkvi na Arehu je nekdo "inovativno" postavil premično igrišče za mini golf, čeprav je s predpisom (odlok) Občine Slovenska Bistrica iz leta 2013 cerkev svetega Areha opredeljena kot kulturni spomenik lokalnega pomena.
Ob vsem skupaj sem se spomnil, kako je pred leti pred domom za ostarele v Mariboru na Studencih določen podjetnik postavil prostor za krškopoljske prašičke in jih dejansko tudi tja pripeljal. Pa razumi vse to skupaj, če moreš! Jaz ne.
Navedeni absurdi so za moj okus problemi, ki jih ni mogoče rešiti ne z umetno inteligenco ne z digitalizacijo. S človeško strokovnostjo, razumom, voljo in moralo pa bi se jih zagotovo dalo.
Kužki lajajo, razmajana karavana pa gre dalje. Ali pa nazaj, in to precej …
Rihard Čibej, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
