Obisk predsednika države Boruta Pahorja v tovarni sukancev A&E Europe v Mariboru ni bil nič kaj posebnega v vrsti dogodkov, ko se kot novinar počutiš zlorabljena figura. Povabljen si, a zgolj kot nemi statist, ki bi moral biti impresioniran, da lahko v živo gleda pomembneže. A srečanje najvišjega državnika, nedosegljivega direktorja iz tujine in tlačenih delavcev, ki so ploskali Pahorju, pač naj ne bi bil hollywoodski performans. Čeprav smo takšnim prizorom že bili priče, vprašati ne smeš nič, ne predsednika ne direktorja, z roba lahko le opazuješ dogajanje in požiraš grenko slino ob leporečenju, medtem ko kamere bliskajo kot ponorele. Čemu sploh?
Posebnost, povezana s Pahorjevim nekajminutnim vljudnostnim obiskom, je v delavcih tega tekstilnega podjetja, ki so dosegli briljantno zmago in izjemen dosežek. Zato si zaslužijo aplavz oni, ne predsednik. Njihova zgodba je v slovenskem gospodarstvu unikum in ni znano, da bi imela posnemovalce.
Potem ko je propadla mariborska tekstilna industrija, je preko divjega lastninjena tovarna sukancev v Melju pristala v imperiju Američanov in v njihovi verigi proizvodnje industrijskih in gospodinjskih sukancev za šivanje po celem svetu. V Mariboru so podplačani delavci leta in leta pridno "štepali" ure in lastniku pohlevno prinašali denar. Nekateri so delali za sramotnih 500 evrov bruto in v (nočnih) izmenah. Da tako več ne gre, kaj nemški direktor Jürgen Drescher maha iz Nemčije, so sklenili. Ko so začeli verjeti v slogo in moč množice in so na pomoč poklicali spretno Konfederacijo slovenskih sindikatov, so počasi začeli premikati gore. Ni bila samo stavka tista, s pomočjo katere so marca letos dosegli dvig plač, za osnovno postavili slovensko minimalno plačo, ki je zdaj tudi pri njih dobrih tisoč evrov, in prvič v zgodovini podjetja z vodstvom podpisali podjetniško kolektivno pogodbo. Za spremembe, neobičajne v tekstilni panogi, je bilo ključnih kar nekaj okoliščin. A&E Europe dela dobro, ima posel in denar. To, da je sindikat v pogajanjih s šefi zaigral na noto ugleda firme, je tudi učinkovalo. Trkati na vest direktorju Nemcu, ki ve, kako resno v njegovi domovini dojemajo sindikalno gibanje, je premetena poteza. Nemec se tudi zaveda, da je kakovost opravljenega dela mariborskih tekstilcev v primerjavi s kakšnimi bangladeškimi vrhunska in da je Maribor lokacijsko ugodnejši kot Bangladeš.
Predsednika Pahorja bi si želeli videti med delavci takrat, ko je grmelo, ne šele zdaj, ko je zacvetelo. Čeprav delavcem, ki jih v tej državi nihče od vplivnih zares ne vidi in ne sliši, njegova post festum prisotnost veliko pomeni. Ali kot je ob srečanju dejala ena od delavk in zaobjela skromnost pričakovanj: "To, da nas sliši in obišče Pahor, je čast." Nihče ni razmišljal o časti, ki jo na volitvah dajejo politikom, ko jim ti obljubljajo boljši delavski jutri. Kaj šele o dolžnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
