Duševne stiske mladih so eden največjih izzivov sodobne družbe. Občutki osamljenosti, tesnoba, depresivnost, samopoškodovalno vedenje in samomorilne misli so med mladimi pogostejši, kot si javnost pogosto predstavlja. Prav zato so na zaključni projektni konferenci Skupaj za duševno zdravje mladih: od zgodnjega prepoznavanja do učinkovite podpore poudarili pomen zgodnjega odkrivanja stisk in hitrega dostopa do pomoči.
Ko stisko prepoznajo, se težave šele začnejo
"Približno polovica vseh duševnih motenj se prvič pojavi pred 18. letom starosti," je opozoril Domen Kralj z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima vsak sedmi mladostnik med 10. in 19. letom težave v duševnem zdravju, samomor pa ostaja eden najpogostejših vzrokov smrti med mladimi.
Ni dovolj, da stisko prepoznamo, če nato nimamo dovolj zmogljivosti, da bi mlademu pravočasno pomagali
V Murski Soboti, Celju in Novi Gorici so preizkusili model zgodnjega odkrivanja duševnih stisk. Dijaki so v šolah izpolnjevali digitalni vprašalnik, rezultate pa so ob preventivnih pregledih obravnavali pediatri. Če so zaznali težave, so mladostnike usmerili po nadaljnjo pomoč. Opazili so razlike med mladimi. Gimnazijci se praviloma lažje vključijo v pogovor o duševnem zdravju in pogosteje poiščejo pomoč, medtem ko so dijaki poklicnih in strokovnih šol bolj zadržani in še vedno pogosteje soočeni s stigmo. "Pokazalo se je, da pediatri pomembno prispevajo k zgodnjemu odkrivanju stisk, vendar samo prepoznava težav ni dovolj. Potrebujemo celotno vertikalo pomoči, od zgodnjega odkrivanja do ustrezne obravnave in podpore," je dejala prim. Polonca Truden Dobrin, vodja Programa ZDAJ za preventivno zdravje otrok in mladostnikov na NIJZ. Po njenih besedah ostajajo največje težave pri dostopu do nadaljnje obravnave.
"Če stisko prepoznamo, mladostnik pa nato več mesecev čaka na psihološko ali psihiatrično pomoč, smo naredili le del poti. Potrebujemo dovolj strokovnjakov in dobro povezano mrežo služb, ki bodo mladim omogočile pravočasno pomoč," je poudarila. Potrebni so centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, klinični psihologi, psihiatri, šolske svetovalne službe ter strokovni delavci v zdravstvu in socialnem varstvu. Opozorila je tudi na težave pri povezovanju sistemov. Zaradi pravil varovanja osebnih podatkov si šole, zdravstvo in socialne službe pogosto ne morejo učinkovito izmenjevati informacij. "Ravno tisti ranljivi otroci in mladostniki, ki najbolj potrebujejo pomoč, se lahko vmes izgubijo, če sistemi med seboj niso dovolj povezani," je izpostavila.
Mladi pomoč najprej poiščejo na spletu
Vse stiske mladih ne potrebujejo enake obravnave. Nekatere zahtevajo takojšnjo strokovno pomoč, druge specialistično zdravljenje, tretje pa je mogoče uspešno reševati že s podporo usposobljenih strokovnih delavcev. Ker strokovnjaki dobro poznajo težave s čakalnimi dobami, razvijajo tudi hitreje dostopne oblike podpore. Med njimi je program To sem jaz, ki mladim omogoča anonimno spletno svetovanje, nedavno pa so vzpostavili tudi spletni klepet, s katerim želijo mladim omogočiti še hitrejši dostop do strokovnih nasvetov in podpore.
"Kakovostne in anonimne oblike pomoči morajo biti dostopne tam, kjer jih mladi dejansko iščejo," je poudarila Ksenija Lekić, razvojna sodelavka programa To sem jaz. V bazi programa je danes zbranih že več kot 60.000 vprašanj mladih. Posebnost novega klepeta je, da na drugi strani ne odgovarja umetna inteligenca, temveč usposobljen strokovnjak, ki lahko postavlja dodatna vprašanja in pomoč prilagodi posamezniku. Za mlade in strokovne delavce sta na voljo tudi brezplačna priročnika Za krmilom svoje jeze in Ker te štekam.
Tudi Maribor bi potreboval zdravstveni dom za študente
Posebno pozornost bi bilo po mnenju Polonce Truden Dobrin treba nameniti tudi študentom. Opozorila je, da ima zdravstveni dom za študente le Ljubljana, čeprav se z duševnimi stiskami soočajo tudi študenti v drugih univerzitetnih središčih. Ker se številne duševne motnje prvič pojavijo prav v študentskih letih, bi podobne oblike specializirane podpore potrebovali tudi v Mariboru, kjer študira več tisoč mladih.
Pogovor lahko prepreči najhujše
Kako še priti do mladostnikov v stiski? Eden od odgovorov so usposobljeni strokovni delavci v šolah, zdravstvu, socialnem varstvu in nevladnih organizacijah. Namen teh usposabljanj ni, da bi učitelji, socialni delavci ali zdravstveni delavci prevzemali vlogo terapevtov, temveč da bi znali stisko pravočasno prepoznati, se z mladostnikom pogovoriti in ga, po potrebi, usmeriti po ustrezno pomoč. Doc. dr. Nuša Zadravec Šedivy pravi, da so v projektu Ker te štekam usposobili več kot 500 strokovnih delavcev iz zdravstva, šolstva, socialnega varstva in nevladnih organizacij ter izvedli več kot 70 skupinskih supervizij.
"Mladi redko poiščejo pomoč sami. Pogosto menijo, da za njihove težave ni rešitve ali da jih nihče ne more razumeti. Večina pa se odpre, ko jih nekdo iskreno vpraša po počutju in njihovo stisko vzame resno," pravi. Pokazalo se je, da strokovni delavci po usposabljanjih lažje prepoznajo stisko, si upajo vprašati tudi po samomorilnih mislih in se pri tem počutijo bolj kompetentne. V okviru programa A (se) štekaš?! pa že leta izvajajo delavnice, na katerih se mladi učijo prepoznavati stiske, poiskati pomoč zase in pomagati vrstnikom. "V letih, odkar te programe izvajamo, smo v delavnicah imeli približno 5500 dijakov, kar pomeni, da smo približno 70 primerov samomorilnega vedenja preprečili," je povedala prof. dr. Vita Poštuvan z Inštituta Andrej Marušič Univerze na Primorskem.
