Pretekli četrtek in petek je v Slovenskem stalnem gledališču Trst gostovala predstava, ki je lani prejela nagrado Ubu, najpomembnejše priznanje za dosežke na gledališkem področju v Italiji. Uprizoritev Macbettuja režijsko podpisuje Alessandro Serra, izvaja pa njegova gledališka skupina s Sardinije Teatropersona.
Zapisano je, da je Macbettu priredba Shakespearjevega Macbetha, vendar se zdi bolj prenos. Ne spreminja, ampak prestavlja. Srž uprizoritve ni aktualizacija, ampak njeno nasprotje - ne prenos v sodobni zdaj, ampak v prastaro, mitsko, arhetipsko, večno. Kar je večno, pa je seveda tudi tukaj in zdaj.
Serra razlaga, da je Macbettuja "zagledal", ko je fotografiral karnevale v regiji Barbagia na Sardiniji. Zato se Macbettu igra v sardinščini, zato v njem zvonijo ("cingljajo" bi bil prenežen izraz) kravji zvonci, zato so igralci oblečeni v kože, nosijo rogove in živalske maske, zato tečeta vino in kri ... Zato so sami moški - Lady Macbeth je največji med njimi, vsaj dva metra visok. Seveda je to tudi v skladu s tradicijo elizabetinskega gledališča, ampak predvsem je v duhu arhaičnih skupnosti in njihovega obredja. Zlahka najdemo slovenski korelat: tudi masko kurenta so si lahko nadeli samo moški. In tudi kurent ima zvonce in natančno zakodirane načine premikanja ...
Estetika in ideologija obrednega/mitskega/arhaičnega imata v modernih uprizoritvenih praksah svoje utrjeno mesto, uporabo pač sproti legitimira samo kakovost ali globina zasnove in izvedbe. Macbettuja odlikuje visok nivo obojega. Je minimalističen spektakel v temnih tonih, s skopo odmerjenimi snopi svetlobe in s strašljivo ozvočenostjo vseh stvari, od kovinskih miz do kamnov. Je gibalni in glasovni perfekcionizem osmih igralcev in perfektna odrska razporeditev in takšna dinamika, da nemalokrat več ne veš, koliko jih je in kdo je kdo. Je mračna tragedija, seveda, ampak brez dvoma tudi ena od tragedij, ob katerih se boste najbolj smejali. Čarovnice, ta večni izziv postavitev Macbetha, so res izstopajoča kreacija - mešanica klovnov in bakhantk, grbaste tercijalke z brado, ki naspidirano drobijo čez oder, in plesalke kola smrti.
Če pride Macbettu kdaj v vašo bližino ali če pridete vi v njegovo, se usedite dovolj blizu in pozabite na nadnapise. Škoda je, če ne vidite obrazov (kolikor se jih v skopo odmerjeni odrski svetlobi pač da videti) in prevsem je škoda, če lovljenje prevodov jemlje pozornost. To velja seveda za vse predstave, ampak za nekatere velja še bolj. Prevod tako ali tako izgubi narečnost, ki je, verjamem, še ena prava izbira in odlika te predstave.
