Marija Snežna ni ime kraja v Slovenskih goricah, je fara in cerkev na Zgornji Velki z idiličnim pokopališčem in galerijo slovitega kiparja Gabrijela Kolbiča. Marija Snežna je v slovenski literaturi dobila mitski status. Prvi jo je upesnil Tone Kuntner, doma z bližnjih Trat. Njegovi verzi so vklesani celo na vodnjak pred cerkvijo. Etnolog dr. Rajko Muršič je zanj dejal v knjigi Trate vaše in naše mladosti, da bi "si morali Tratenčani Kuntnerja izmisliti, če se jim ne bi rodil".
Sprava in pohota
Drago Jančar in Tone Partljič sta Marijo Snežno lansirala v Ljubljano in širšo Slovenijo, prvi s Smrtjo pri Mariji Snežni, zbirko novel, drugi z dvema knjigama - romanoma Pri Mariji Snežni zvoni in Grob pri Mariji Snežni. In Stanko Majcen, zamolčevani in spregledani pesnik, dramatik in prozaist, notranji eksilant po vojni, predvojni tajnik ministra dr. Antona Korošca in Natlačenov podban, je v zbirki Bogar Meho, drami Sneženske matere in drugih delih te kraje prvi vpisal na literarno karto.
Ni srečen, če ni nesrečen
"Res je Marijo Snežno pozicioniral in iz nje naredil literarni čudež Tone Kuntner. Pred njim je bil veliki pisatelj, ki bo morda kdaj stal više od vseh nas, Stanko Majcen. Napisal je pesem z naslovom Cmurek ali Rožengrunt, po slovenskogoriških krajih, Kuntner pa ima Moje bregače, verze kot 'stori čudež, Marija Snežna' ... Kuntner je s svojimi pesniškimi zbirkami, kmečkimi pesmimi ves čas 'scal proti vetru'. Pisal je o tem, da je v mestu pes več vreden kot v Slovenskih goricah kmet. Zelo je z vsem tem zbudil pozornost. Ko sem sam začel pisati novele, so mi v Ljubljani rekli 'a o Mariji Snežni pišeš, kot Kuntner?'. Tega prvenstva Kuntnerju ne more nihče vzeti. Je pa res, da ni srečen, če ni nesrečen," je dejal Tone Partljič.
Pankerji prevzeli vlogo partljičev
Kot so avtorji v knjigi v dialoškem razmerju, raznoliki v svojih pristopih in poetikah, je bila dinamična in raznovrstna tudi prva javna predstavitev knjige, ki je bila pretekli petek v prepolnem Kulturnem domu Sladki Vrh. Udeležili so se je oba Toneta, Kuntner in Partljič, Bojan Tomažič, Vlado Pivec in Dušan Hedl, trojica, ki je bila ustanovna članica drugega čudeža pri Mariji Snežni, Centra za dehumanizacijo sredi goric, v klubu Trate, kjer se je rodilo avtentično pankovsko gibanje, s prvimi bendi, fenzinom, celotno sceno. "Od leta 1979. smo prevzeli vlogo partljičev in drugih 'odtrganih' umetnikov," piše v uvodu v knjižico Hedl. "O nas so se širile govorice, da naše punce plešejo nage ob drogu v klubu, da smo Lidijo namazali z zaseko po joških, da smo vsi pijanci in drogeraši, da smo protidržavni element, da smo povezani z avstrijskimi silami, da prinašamo ideologijo kapitalizma in tako naprej." Osebno obarvana razprava je skušala na kraju samem osmisliti vpliv kraja na literaturo in odnos med ruralnim in urbanim v ustvarjanju.
"Kuntner je bil idiličen, Partljič pa panker"
Ne rešujem sveta, ampak sebe
Tone Kuntner je te kraje - od Trat preko Cmureka, Rožengrunta do Marije Snežne, kar so vse naslovi njegovih pesmi ali zbirk, vpisal na slovenski literarni zemljevid. Kako ta genius loci zaznamuje pesnika? "Zahvala gre Dušanu Hedlu, ker je to knjigo naredil iz duše za dušo. To je bistveno pri vsakem pisanju, tudi sam sem delal tako, iz duše in odnosa, ki sem ga gojil od mladih let na Tratah, svojem rojstnem kraju. Trate so v knjigi bolj v prvem planu kot Marija Snežna," je dejal Kuntner, ki mu pisanje iz duše pomeni tudi mimo pameti. Bolj s srcem kot s pametjo. "Če človek piše iz duše, mora priti do srca, in videti je, da mi je uspelo do nekaterih src celo priti. In nisem obupal ob vsem tem pisanju do današnjih dni, ker je bilo vse izpoved. To ni bila le literatura. Nekoč mi je neki urbani intelektualec v študentskih letih rekel: 'Kuntner, ti nikoli ne boš avantgardni pesnik.' Začudil sem se, nimam namena biti avantgarden. Prepričan sem, da ne rešujem sveta, stoodstotno pa rešujem sebe s poezijo. To je bil moj moto, credo, da sem sploh vzdržal in pisal." Nikoli ni imel občutka, da piše idilično, romantično. "Opisoval sem življenje, ki sem ga živel v teh grabah, teh prekletih bregačah, kot je rekel moj oče. S teh grab sem gledal gor proti Mariji Snežni, kamor sem hodil v šolo, cerkev, in kamor smo hrepeneli. To je bil najvišji in najbolj sončni kraj moje mladosti. Sončna nebesa smo gledali s Trat, v tisti grabi smo vsak dan doživljali strašne zgodbe o tistih, ki so skakali v Muro proti Avstriji. Življenje je bilo nevarno. Tudi avstrijski Cmurek je bil tedaj v moji mladosti elektrificiran, v naših bregačah brez elektrike pa je bila še tema."
Ne vem, kje imam dušo
Partljiča je vznemirilo rezoniranje o duši v zvezi z literarnim ustvarjanjem. "Ne vem, kje imam dušo. Ne dam toliko nanjo. Vem, kje imam glavo, srce, kadar me boli. Obenem pa ne pišem kratkih izpovedi, kar pa ne pomeni, da če napišem 400 strani, ni notri vsega, izpovedi, nuje. Preden sem napisal roman Pri Mariji Snežni zvoni, sem pregledal cerkveno kroniko. Župnik Vršič mi jo je dal celo za domov. Zelo dragocena je bila zame. Vse mogoče moram preučiti, zgodovino, dogodke, vse o ljudeh, da potem najdem prostor za svojo izpoved ali dušo." Partljič, ki je učil na bližnjem Vranjem Vrhu in so bili med obiskovalci predstavitve mnogi njegovi učenci, je spomnil na zblojene očitke, da naj bi komunisti zamenjali ime Marija Snežna z Zgornjo Velko, kar ni res. Ker je to ime že od 11. stoletja naprej zapisovano. Ni vedel za fante - pankerje iz Petkovega mlina, šele kasneje jih je odkril. Priznal je, da je petindvajset let načrtoval roman o Mariji Snežni, potem je vanj vpletel mamino zgodbo s Ptujskega polja, ki je bila nezakonska, in jo preselil v Slovenske gorice. Potem je v štirih tednih napisal štiristo strani. "Ni lahko biti pisatelj v Sladkem Vrhu," je še dejal.
Ali nimamo radi domovine?
Bojan Tomažič si je želel biti v nekih letih Zlatko Partljič ali Tone Zajc in je to tudi postal, je dejal. Partljiča se spomni, da je delal ravnatelju in politikom s tistih krajev sive lase, poštar pa je rekel, da ima lepo ženo. "Za Kuntnerja smo rekli, kaj on to piše v Ljubljani. Naj pride sem živet in bo videl, kako nam je tu hudo. Preidiličen nam je bil, Partljič je bil panker kot mi. Z leti se seveda vse spremeni, in ko bereš poezijo z drugimi očmi, vidiš Kuntnerjevo poezijo in si rečeš kapo dol." O Mariji Snežni pa Tomažič nima lepih besed. "Najboljše, kar je bilo tam, je bila moja babica, mata. Bila je tisto, kar je v meni prebudilo mističnost, ne mitskost Marije Snežne. Konflikt med ruralnostjo in urbanostjo pa sem doživel 1979., ko sem se preselil z robate Zgornje Velke, Marije Snežne na Trate, kjer so bili ljudje bolj odprti, z več mnenji. Zato je vse tisto na Tratah lahko sploh nastalo. Seveda si je bilo tudi tam treba izboriti svoj prostor, a nas je bilo več. Ves čas so nas na krajevno skupnost Zgornja Velka in na občino v Pesnico klicali neki politični aktivi kot nekoč Partljiča in nas spraševali, ali nimamo radi domovine, nas prepričevali, naj raje pojemo tako kot drugi, in opozarjali na nevarnosti, ki naj bi jo prinašali stiki z Avstrijci, ki so tudi prihajali v klub in tudi grozili," je pripovedoval Tomažič, ki je v svojem prispevku v knjigi sopostavil pretekle vzore pisateljev s teh krajev in pank, svetovno muziko in pisanje, iz katerega je prav pank pregnal dolgovezenje, jokanje nad usodo in hojo proti grobu. Tudi nekaj pesmi, ki jih je napisal za benda Butli in CZD, je dodanih. Tista o Golem otoku gre takole: Prazne so plaže,/goste so straže,/nihče solz noče,/otok pa joče./Goli otok na golem otoku.
Vlado Pivec, edini rojen prav pri Mariji Snežni, je pri Hedlovi založbi izdal svoj prvenec Krajšnice in je bil v prvih sestavah bendov Butli in CZD. V zborniku o Mariji Snežni ni sodeloval, je pa njegov pokojni oče Tone pisal o Matjaževi vojski, posebni formaciji iz teh krajev, ki se je borila proti komunizmu. Spomnil se je časov, ko so kot otroci prisluhnili starejšim in njihovim nenavadnim mističnim zgodbam, polnim groze. Hkrati pa so svojo pokrajino prvič občudovali v filmu Vdovstvo Karoline Žašler.
