Marko Crnkovič
Po mojem bo na letošnji Prešernovi proslavi - ali ob njej, okrog 8. februarja - spet kak škandal. S to razliko, da bodo tokrat zanj poskrbeli alternativni umetniki oziroma nevladne organizacije s področja kulture.
Preambula
Skoraj vsako leto je nekaj. Leta 2000 je nagrado šele na licu mesta v Cankarjevem domu zavrnila Svetlana Makarovič, ker ji ni bil všeč sonagrajenec. Lani je presenetil kar predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer sam, ko je v govoru sesul tiste v prvih vrstah. Predlani je režiser umetniškega dela programa Mare Bulc takoj po koncu proslave v kamero povedal, da so ga cenzurirali. Dan prej je Janez Janša (tisti pravi, ne oni trije fake) ugotovil, da je sedma kitica Zdravljice "preambula Komunističnega manifesta s Čebin". Leta 2012 so kulturniki iz protesta proti kdo ve čemu takratnemu ministru Žigi Turku ob prihodu na proslavo zapeli taisto Zdravljico, eden od njih pa ga je še ozmerjal, da smrdi. Marsikaj pa smo že pozabili.
Minister na fronti
Nevladne organizacije s področja kulture so šle v ofenzivo že te dni, ko so prejeli rezultate razpisa za (so)financiranje (subvencioniranje) kulturnih programov za obdobje 2018–2022. Z rezultati seveda niso zadovoljni, ker bodo dobili manj kot v prejšnji štiriletki. Ministrstvo za kulturo oziroma njegove strokovne komisije so tem organizacijam namreč razdelile 2,5 milijona evrov ali za 286.000 evrov manj kot v prejšnjem obdobju. Krovno društvo nevladnikov Asociacija govori o "demontaži nevladnega sektorja" in "postopnem odmiranju umetnosti", eden od prominentnejših prejemnikov Robert Waltl iz Miniteatra pa je ministra Peršaka v odprtem pismu obtožil "poniževalnega odnosa do neodvisne umetniške scene".
Koliko špendirati
To pa ni edina fronta, ki si jo je Peršak odprl v zadnjem času. Prejšnji teden je namreč pustil praznih rok tudi ZRC-SAZU-jev slovarski portal Fran. Kar je med uporabniki interneta in slovenščine - med katere se prištevam tudi sam in lahko iz izkušenj povem, da gre za projekt neprecenljive vrednosti - povzročilo kar veliko zgražanja.
Toda mene nikar ne poslušajte. Če bi jaz bil minister za kulturo - in zakaj mislite, da nisem? -, bi dal vsem umetnikom in kulturnikom toliko, kot bi zahtevali. Dva in pol milijona v štirih letih za nevladne organizacije je drobiž, ki pa ustvarjalcem veliko pomeni - in ne boste verjeli, tudi publiki. Da ne omenjam 40.000 dnevnih uporabnikov Frana, za katerega bi bilo treba špendirati seveda še veliko veliko manj davkoplačevalskih sredstev.
Socialni transferji
Sredstva za kulturo so v bistvu socialni transferji. Pri subvencioniranju kulture ne gre samo za omogočanje cenejšega ali celo brezplačnega dostopa do kulturnih storitev - tako kot do zdravstvenih, izobraževalnih, varnostnih, infrastrukturnih, upravnopolitičnih itd. -, temveč tudi za to, da izvajalci teh storitev od svojega dela živijo.
Javno mnenje je glede tega deljeno in ni nujno povezano s posameznikovimi potrebami po kulturno-umetniških vsebinah, seveda pa je vedno bolj nenaklonjeno kulturnikom in umetnikom. Živimo v težkih materialističnih časih, ko ljudje hočejo ali celo morajo poskrbeti najprej zase in za svoje. Mnogim, premnogim državljanom gre sicer res preveč razbohoteni javni sektor - tudi brez teh svojih najnovejših, milijardnih apetitov in groženj s stavkami - že tako ali tako na živce, nakar svoje terjajo še ti domnevni paraziti, ki jih nihče ne razume in nikogar ne zanimajo.
Dajalci in jemalci
Slovenci imajo neko čudno poslovno navado, da najraje šparajo ali vsaj začnejo šparati tam, kjer se najmanj pozna. V tem smislu so ti, o katerih danes govorim, dvojno izpostavljeni. Po eni strani je kulturni resor med najmanjšimi jemalci iz državne malhe, po drugi pa so prav nevladniki tisti, ki poberejo najmanj drobtinic.
Ampak to je seveda širši problem, ne samo kulturni in ekonomski. Dejstvo je, da prazen žakelj ne stoji pokonci in da za vse pač ni. Kar pa tudi ni tako grozno, če imaš postavljene prioritete - kar pa jih ministrstvo za kulturo in še tem manj vlada nimata.
