P. V.
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje bodo v sredo, 10. junija, premierno uprizorili Na klancu (45.9652º N, 14.2959º E), poseben gledališki projekt po motivih istoimenskega romana Ivana Cankarja, s katerim bodo obeležili zaključek sezone, ki so jo v celoti posvetili našemu največjemu pisatelju in dramatiku.
Natančneje, predstave ne bodo uprizorili v SLG Celje. Uprizoritev v režiji Tina Grabnarja namreč gledalce vabi na edinstveno gledališko potovanje skozi prostor, čas in zgodbo ter presega običajne okvire gledališke predstave. Namesto da bi ostali v gledališki dvorani, sedejo na avtobus in se odpravijo do Vrhnike – v samo središče Cankarjevega romana.
"Z uprizoritvijo Na klancu (45.9652º N, 14.2959º E) zaključujemo nenavadno, pogumno in ustvarjalno izjemno zahtevno sezono. Pogumno ne le za avtorske ekipe, ki so predstave ustvarjale, temveč tudi za ansambel in tehnično ekipo, ki je vse to izpeljala na najvišji ravni. Sezono smo začeli zunaj gledaliških zidov z Majolko in jo tudi zaključujemo zunaj gledališča s produkcijsko najzahtevnejšim projektom, kar smo se jih lotili. Na klancu je zame pika na i sezone. Takšne predstave v večjih gledaliških okoljih pogosto ustvarjajo bistveno številčnejše ekipe, mi pa smo dokazali, da lahko tudi z omejenimi sredstvi in predvsem z veliko predanostjo ustvarimo nekaj posebnega," je povedal direktor in umetniški vodja Miha Golob.
Kako drugačen je naš čas od Franckinega?
Cankarjev roman Na klancu (1902) velja za eno najpomembnejših del slovenske moderne. Skozi usodo Francke tematizira revščino, družbeno neenakost in življenje na podeželju ob prelomu 20. stoletja. Avtorski projekt Na klancu (45.9652º N, 14.2959º E) ta vprašanja premisli v sodobnem kontekstu ter raziskuje, kako se je življenje na podeželju spremenilo in s kakšnimi izzivi se sooča danes. Na poti proti Vrhniki gledalci vstopajo v prostor Cankarjevega romana. Sprehajajo se po krajih, kjer je nekoč živela Francka, srečujejo ljudi, ki danes obdelujejo zemljo, in odkrivajo pokrajino, ki jo je čas temeljito preoblikoval. Tam, kjer so nekoč stale hiše, danes teče avtocesta; tam, kjer se je odvijalo vsakdanje življenje romana, stojijo bencinske črpalke, trgovine in kavarne. Uprizoritev skozi raziskovanje teh prostorov odpira razmerje med zgodovino in sedanjostjo ter se sprašuje, kako se je svet, ki ga opisuje Cankar, spremenil in kaj je v njem ostalo enako. Kje se je potikala Francka? Kako je živela? In kako drugačen je pravzaprav naš čas od njenega?
Slovenska pokrajina postane scenografija
"Kaj se zgodi, če roman Na klancu vzamemo dobesedno in se po njegovih poteh tudi zares odpravimo? Cankarjev roman je v veliki meri avtobiografski, zato smo začeli raziskovati povezave med literarnim prostorom in resničnimi kraji, ki so zaznamovali njegovo življenje. Zanimalo nas je, kako se zgodba iz romana sreča z današnjim prostorom in današnjim časom," je povedal režiser Tin Grabnar. "Tako je nastala predstava, v kateri gledalci skupaj z nami zapustijo gledališče in se odpravijo na zgodovinski klanec. Slovenska pokrajina postane scenografija, ceste in kraji pa del gledališkega jezika. Gre za izkušnjo, ki je v klasičnem gledališkem prostoru ni mogoče ustvariti."
"Gre za izkušnjo, ki je v klasičnem gledališkem prostoru ni mogoče ustvariti"
"Roman Na klancu je nastal v času začetkov kapitalizma, mi pa danes živimo v njegovih skrajnih oblikah. Zato predstava vzpostavlja dialog med dvema časoma – med svetom, ki ga opisuje Cankar, in svetom, ki ga živimo danes. Ob tem se odpira vprašanje, kako ostati etičen, človeški in sočuten v družbi, ki od posameznika pogosto zahteva predvsem boj za preživetje," je zaključil režiser.
Srečanje literarnega in realnega sveta
Uprizoritev se prične na ploščadi pred gledališčem, kjer gledalce sprejmejo trije pripovedovalci. Zgodba se nato odvija na avtobusu in na različnih lokacijah po Sloveniji, kjer se Cankarjev svet srečuje z realnim svetom, s sodobnimi prizori in vprašanji današnje družbe. V središču uprizoritve je vprašanje dediščine – kaj podedujemo od družine, prostora, družbe in časa, v katerem živimo, in kaj zapuščamo prihodnjim generacijam, so pred premiero še zapisali v gledališču.
Uprizoritev so ob režiserju soustvarjali dramaturga Benjamin Krnetić in Mojca Redjko, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Tina Bonča, avtorica glasbe in oblikovalka zvoka Mateja Starič, oblikovalec svetlobe Gregor Kuhar, lektorica Živa Čebulj, asistentka scenografke Katarina Prislan in organizator lokacij Tadej Koren Šmid. Igrajo pa Žan Brelih Hatunić, Lucija Harum, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Barbara Medvešček, Manca Ogorevc, Tanja Potočnik, Tarek Rashid, Tina Resman, k. g., Lovro Zafred in Branko Završan.
