Pa najprej razjasnimo nekaj dilem. V zgornjem odstavku povzemamo pripoved avtorja in performerja Boštjana Narata. V gledališkem eseju (Ne)dolžno domoljubje, ki je giblje nekje med predavanjem in solo predstavo, se spoprijema s pojmom domoljubja. Zanimivo je, da ob tej besedi marsikoga oblije reka potu. A priznajmo si: obleči majico z grbom, se odeti v zastavo ali jo dvigniti visoko v zrak niso bila nikdar dejanja ravnodušnih. Taka početja s seboj pripeljejo čustva in vznemirjenost. "Nositi grb, ja, to je bila leta 1991 iskrena gesta. Občutil sem, da sem del nečesa velikega, del zgodovine," v monologu nadaljuje Narat.
A nedolžna ljubezen ni trajala dolgo. Nekaj se je premaknilo.
32. maja 2018 se je znašel na enem od ljubljanskih trgov, kjer je prisostvoval shodu proti politiki sovraštva. V bližini je opazil gospoda srednjih let, ta je vihtel slovensko zastavo. Na njej je bil grb. Tisti grb, ki je pred leti krasil Naratovo majico. Grb, ki mu je bil domač. Topel. Intimen. Ob pogledu na moškega je pomislil: "Na trgu je nekaj tisoč ljudi in samo ena slovenska zastava. Ta pa ni naš, ta je tu iz drugačnih razlogov."
Samo ne kulturnik, samo to ne
Odpri oder se odvija navkljub težkim časom. Ob vstopu na prizorišče je treba sicer izpolniti obrazec s kontaktnimi podatki in si razkužiti roke (na slednje smo že nedvomno pripravljeni), sedeži pa so postavljeni na zelo varni razdalji; pokašljevanje soseda zato ne bo problem. Oder se s svojo dejavnostjo vpenja v širšo kampanjo Odpri za kulturo, ki bo v prihodnje potekala tudi v ostalih slovenskih mestih, njeno poslanstvo pa je zastavljeno na dolgi rok. "Kampanja sama po sebi niti ni namenjena nam, kulturnikom, temveč splošni javnosti," opiše Inga Remeta, producentka in predsednica društva Asociacija, ki je eden od nosilcev kampanje. Želja ustvarjalcev je koncept kulture vzpostaviti na novo, kulturo povezati z ljudmi, otresti se zadržkov. A preoblikovanje določenih konceptov je v družbi - naj gre za Naratov grb ali za celotno kulturno okolje - zahtevna naloga. Potreben je interes. In strast. Da pa si kulture želimo, je postalo jasno tudi med epidemijo. "V času korone je bilo videti in je še vedno videti, da je kultura zadnja na seznamu obravnavanih tematik. A to je paradoksalno, ker smo ravno v času karantene opazili, kako zelo radi jo imamo. Vse spletne vsebine, ki smo jih ustvarjalci ponudili, so bile zelo dobro in množično obiskane," še doda Remeta.
Če se zaletiš v zid, ga lahko podreš
Za skupno mizo so se ob organizaciji kampanje in njenega "vejevja" (ena od vej je tudi ljubljanski Odprti oder) obenem prvič znašle skupine vseh deležnikov na področju kulture, posledično pa so se lahko aktivno začeli ukvarjati tudi z vprašanji kulturne politike, za katero se je zdelo, da stopiclja na mestu in da v resnici nima dobre vizije. "Ker so se na enem mestu zbrali ustvarjalci s tako različnimi fokusi, lahko javnosti pokažemo, kako pester in relevanten program lahko naredimo, če stopimo skupaj," nadaljuje Mihelič Syed. Širok spekter ponujenega pa je nedvomno slaba popotnica za tiste, ki pravijo, da umetnosti "ne razumejo". "Mislim da je to izjemno slab izgovor in izraz mentalne lenobe. Najlažje je reči, da določene vsebine 'ne razumeš', posledično pa nekega družbenega akterja označiš za nepomembnega," še nadaljuje direktor. Obenem je v nevladnem sektorju ogromno odličnih producentov, ki svojih odrov nimajo, odprta platforma pa jim bo naposled omogočila izvajanje programa. "Če se zaletimo v zid, ga lahko celo podremo in naredimo nekaj dobrega. To 'dobro' lahko naredimo celo v dialogu z oblastjo, za katero se nam zdi, da smo na nasprotnih bregovih. Gesta 'dajmo se vendarle pogovarjat, čeprav razmišljamo popolnoma drugače' je morala priti s strani umetnikov," zaključuje Mihečič Syed, s slednjim do potankosti dopolnjuje bistvo Naratovega eseja, ki ubesedi tudi atmosfero v slovenski skupnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
