21. marec je svetovni dan poezije. Letošnjo poslanico Društva slovenskih pisateljev je zapisal pesnik in filozof Miha Maurič. Objavljamo jo v celoti in ji dodajamo pesmi slovenskih in tujih pesnic ter pesnikov po izboru uredništva.
"Svetovni dan poezije nas opominja na temeljno človeško potrebo po jeziku, ki presega golo sporazumevanje – po besedi, ki ne služi le prenosu pomenov, temveč jih poglablja in postavlja pod vprašaj. Beseda, ki nas prestavi iz znanega v neznano – to je prostor, v katerem nastaja in deluje poezija. Ne kot okras ali pomiritev – kot sila, ki v svet vstopa z vso svojo krhkostjo in neizprosnostjo hkrati. Beseda, ki razpira samoumevno in ne pristaja na enoznačen svet, ki odpira prostor dvoma in vztraja tam, kjer še obstaja možnost mišljenja onkraj danega.
Poezija razgalja resničnost v njeni neudobni in pogosto protislovni neizprosnosti. Je prostor razpok in trenja, v katerem se razkrivajo tiste plasti sveta, ki jih vsakdanji jezik preglasi ali potisne na rob. V tem prostoru se beseda ne izčrpa v svoji funkciji, ni zgolj orodje za oblikovanje sveta, ampak se vzpostavi kot dogodek, v katerem se pomen zgosti, razpre in kjer se zgodi nekaj bistvenega, odločilnega: premik v zaznavi, razpoka v ustaljenem redu, zmožnost, da uzremo drugače. Ta dogodek je obenem estetski in spoznavni, saj preizprašuje same pogoje našega razumevanja. Poezija je usodna, ker posega v samo jedro našega doživljanja sveta. Spreminja tistega, ki jo piše, in tistega, ki jo bere; preoblikuje našo občutljivost, zmožnost mišljenja in odnos do resničnosti. Na vztrajen in nevsiljiv način – kot tok, ki počasi, a nezadržno preoblikuje pokrajino.
"Ne kot okras ali pomiritev – kot sila, ki v svet vstopa z vso svojo krhkostjo in neizprosnostjo hkrati"
Ob tem nas poezija uči drže, pozornosti – do jezika, do drugega, do vsega, kar obstaja na robu izrekljivega. Vodi nas k večji odgovornosti za besede in za tišine, ki jih puščamo za seboj. Prav skozi to občutljivost odpira možnost solidarnosti in v času razraščajočih se delitev, vojn in geopolitičnih kriz deluje kot prostor srečanja – kot most med ljudmi, jeziki in kulturami, ki razlike ohranja kot pogoj razumevanja. Omogoča, da drug drugega slišimo v jeziku, ki ostaja odprt za pomen in ni zreduciran na korist. Etično nastopi kot izkušnja, in ne zapoved: kot zmožnost, da v drugem prepoznamo nekaj, kar nas zadeva.
V poeziji ima vsak glas svojo neponovljivo težo. Vsaka pesnica, vsak pesnik, vsaka pišoča oseba vnaša v jezik nekaj, česar prej ni bilo – edinstveno razpoko, skozi katero se vedno znova odpira možnost drugačnega sveta. Kot slutnja, ne kot načrt, kot misel, ki še ni izčrpana. Prav ta enkratnost, ta neulovljiva in neponovljiva posebnost, je temeljna vrednost poezije in njen najgloblji prispevek skupnosti.
Poezijo nujno potrebujemo, kot nujo, in ne razkošje, kot eno najglobljih in najbolj radikalnih oblik soočanja z resničnostjo. Potrebujemo jo zato, ker nas uči živeti z vprašanji in ne ponuja enoznačnih odgovorov, predvsem pa nas uči, kako v svetu vztrajati bolj pozorno, odgovorno, solidarno in človeško. Omogoča nam, da si zamislimo drugačne oblike skupnosti, drugačno prihodnost.
Naj bo svetovni dan poezije priložnost, da znova prisluhnemo besedi, ki tvega, ki ne pristaja na poenostavitve in ki odpira neomejene prostore svobode. Naj bo opomin, da je jezik prostor, kjer se svet lahko začne znova. In naj bo hkrati zaveza, da bomo to moč ohranjali tam, kjer se vse zares začne: v besedi in v naši pripravljenosti, da ji prisluhnemo."
Poezija povezuje
Danes, 21. marca, ob 12. uri, bo pred zgradbo rektorata Univerze v Mariboru na Slomškovem trgu že trinajsta prireditev Poezija povezuje, ki je bila prvič izvedena leta 2013 in od takrat naprej vsako leto, razen v koronskem letu 2020.
Gre za javno branje ob kar treh povodih oziroma priložnostih, mednarodnem dnevu poezije, rojstnem dnevu pesnika Janka Glazerja in začetku pomladi. Pobudnica javnega branja na ta dan je ambasadorka branja Zora A. Jurič. Dogodek pa je zasnovan tako, da vsak od povabljenih gostov prebere eno pesem iz domače in eno pesem iz svetovne zakladnice poezije.
Letos bodo poezijo izbrali in interpretirali bibliotekar in filozof Igor Černe, dramska igralka Julija Klavžar, pedopsihiater in vodja knjižnega kluba Maribere Aleksander Koroša, vodja šolske knjižnice Prve gimnazije Maribor Metka Kostanjevec, strojni inženir in predsednik Slovenskega nepremičninskega združenja Marko Novak, učitelj in pisatelj Igor Plohl, novinar in publicist Marko Radmilovič, pravljičarka in ilustratorka Alenka Spacal, bibliotekarka in pesnica Nika Štumberger in vodja programa klasične glasbe v Narodnem domu Maribor Barbara Švrljuga Hergovich. Glasbeni gost bo skupina Pijani čoln, prireditev bo tudi letos povezovala Zora A. Jurič.
Srečko Kosovel (1904-1926)
Predsmrtnica
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel ...
Ognja prepoln, poln sil
neizrabljen k pokoju bom legel.
Ogenj me v prsih bo žgal
in me ne bo mogel izžgati,
neutrujen jaz rad bi spal
takrat in ne bom mogel spati.
Aiko Zakrajšek
Prava pisateljica
in usoda vsakega časa je
da se govori o njegovi usodi
in zapomnijo si samo pesnice
ki prikličejo nazaj
ljudi imamo najraje na pogrebih
sebe imamo najraje
ko govorimo o stvareh ki smo ji dali skozi
in rimo rodim
samo ko v otipu izgubim
tisto kar si vžgal v papir
trobento pihalo neko nesrečo
upam da je v smrti kak mir
upam da si poskočil v neko
srečo
usoda poezije je to
da se ob prelomu
piše samo še zase
ker je greben preblizu
in ker smo tako zelo sami
v tem da na njem stojimo skupaj
usoda časa
čaša usode
v sode
nas zaprite
pesnice
da vam kaj zapojemo
(iz Bila sem jezero, JSKD, 2025)
Ana Pepelnik
tone tu
danes me je napadla minljivost praviš da je tebe
minljivost napadla danes zvečer in sem potem iskala
pesem in jo našla v zraku so šumi kako so se kopičile
pesmi ena bolj o minljivosti kot druga vse totalno tu
in za nas kako ne glede na želvo na neki točki čez vse
zdrsne ta dan ali sam moment ko napade minljivost
pa ne vem zares ali je to uteha ali strah pa se potem
pogreznem med pesmi in pesnike ki jih kopičim okol
sebe na tone v računalnik namesto screensaverja v
serverje polne glasbe se postavim naravnost med vse
tone med vse ritme med vse besede pa ne vem zares
ali je to zarad strahu ali utehe
in potem me napade minljivost in misel na pljučnega
raka ki lebdi vse vztrajneje nekje not pa ne vem kako
se jo odstrani zares ker lahko da je resnična ker ne
glede na to da veliko sanjarim o smrti in samomoru
na koncu zmer ostanem med vsemi vami predvsem
ker ste taka neverjetna uteha ki je povezana direktno
s svetlobo ki se mi zdi da mi je zmanjkuje da postaja
šibka da brli totalno tanek strah žarek mrk
(iz V drevo, LUD Šerpa, 2025)
Andrej Rozman Roza
Nujna terapija
Če se premožni sloj zaveda svoje družbene vloge,
da je ta, ki mu gre dobro, odgovoren za uboge,
če za njega okolje ni samo naraven vir,
ki ga hoče izkoriščat s čim manj stroškov in ovir,
če skrbi za zaposlene in kaj koristnega ustvarja
in se ne ukvarja v glavnem le s kopičenjem denarja,
potem ne gre za virus, ki ga moramo zatret,
ker tak kapitalizem družba si želi imet.
Ko pa premožni premoženje jemljejo kot drogo,
ki je rabijo vse več in si kopičijo zalogo,
je tak kapitalizem smrtonosna bolezen,
ki iz družbe izpodriva medčloveško ljubezen,
da namesto ljubezni svetu vlada šport,
nenehno večanje potrošnje, rekord na rekord.
Ko ta, ki uniči konkurenco, postane heroj
in ima življenje smisel le kot boj za obstoj,
kjer se je treba skoz borit, se basat še, ko si sit,
z veseljem bit parazit, ker ti za druge ni mar,
ker gledaš svet skoz denar in ga pomagaš razbit,
če to prinaša profit,
je treba tak kapitalizem čim prej zaustavit
in njegove odvisnike pod nujno resno zdravit.
In ker zdravljenje ni možno le z močjo morale,
ga je treba izvajat s prisilo države,
ki se za očiščenje še zdaj zanaša na pijavke,
namesto da bi za pijavke uvedla kar najvišje davke.
(iz Namišljenega bolnika, 2011)
Mary Oliver
Razen telesa
Razen telesa
nekoga, ki ga imaš rad,
vključno z vsemi njegovimi
zasebnimi in javnimi izrazi,
so drevesa, tako mislim,
najlepše
oblike pod soncem.
Čeprav bi drevesa,
če bi to bila tekma,
nesporno prišla na cilj
druga z ogromnim zaostankom.
(iz Sreča, Mladinska knjiga, 2026, prevedla Jana Unuk)
