(Lutkovna kritika) Namišljeni prijatelj? Prijatelj pač

Ustvarjalci in producent so uprizoritev napovedali kot problemsko umetniško delo tako rekoč, delo o fenomenu odraščanja, ki je po navadi predmet strokovnih psiholoških diskurzov in starševskih forumov, seveda. Šlo naj bi za tako imenovane namišljene prijatelje, se pravi umišljene spremljevalce/dvojnike/zaščitnike otrok.

Namišljeni prijatelji so zelo verjetno bili v izhodiščnem ustvarjalnem vzgibu, ampak Bimberli ni "predstava o namišljenih prijateljih". Najprej seveda ne na dobesedni ravni, ker triletnim otrokom (naslovniška publika je 3+) ta besedna zveza pač nič ne pomeni. A tudi v drugih uprizoritvenih segmentih ne: v razlagalnem delu izvemo, da pripada naslovni junak rodu bunkov (bunkotov se reče), ki spremljajo otroke od najzgodnejšega otroštva do takrat, ko postanejo preveliki in začnejo povzročati preveč težav. To bi sicer lahko rekli tudi za namišljene prijatelje, ampak v uprizoritvi ni Bimberli prav nič umišljen, vidi in prepoznava ga tudi okolica. Poleg tega pa Bimberli tudi ni videti, kot naj bi bil videti namišljeni prijatelj v najpogostejši obliki, se pravi kot (majhen) človek. Najbrž zato ne, ker bi bilo to dolgočasno. Zato izgleda Bimberli bolj kot velika prijazna pošast iz omare. In očitno ni izjema, cel rod bunkotov še najbolj spominja na junake Pixarjeve legendarne risanke.

Ker je Bimberli torej nekdo, ki ga vsi vidimo in od kogar se je z odraščanjem treba posloviti, bi pač lahko zastopal vse tisto, čemur se morajo otroci odreči, od dud do igrač oziroma stvari, s katerimi spijo. Vendar uprizoritev fokusa niti ne zoži niti ga ne razširi.

In medtem ko v realnosti otrokom rečemo, da morajo vzeti slovo od svojih priljubljenih spremljevalcev, ker so zdaj že veliki, predstava obrne argumentacijo in se morajo otroci posloviti od bunkotov, ker postanejo preveliki bunkoti. Zasuk bi lahko bil pomenljiv - dejansko jim igrače/tolažbe vzamemo, ko presodimo, da so prepomembne, prevelike -, a ostane kot večina besedilnih in uprizoritvenih elementov na nivoju domislice.

Struktura je tridelna, osnovno dramsko fabulo uvede (pa tudi prekine in zaključi) razlagalni del - s tablo in powerpointom ter hkratnim parodiranjem pedagoškega načina prezentacije. Tretji segment so songi, ki akciji in pedagogiki dodajajo refleksijo. Modrosti o mladosti in starosti ("Zato zapomni si, lepa je mladost, a brez starosti ne boš prišla čez most") najbrž pogrešajo dobrega pesnika in zgrešijo naslovnika, ampak ker je glasba otroško spevna, se mali naslovniki na svojih sedežih prav lepo pozibavajo. Enostavna melodičnost se v uprizoritvi druži z visoko pevsko artikulacijo.

Podobno je starosti 3+ prilagojena scenografija, pred očmi otrok se sestavljajo in razstavljajo kosi v živih otročjih tonih, ki postanejo zdaj hiša, zdaj vlak in zdaj ladja. Tudi spreminjanje scenografije postane priložnost za gibalne gage, ki zabavajo otroke.

V predstavi ob starih znancih otrok igra tudi novi član ansambla Gregor Prah. Bimberli je torej tudi njegova "krstna uprizoritev" in lahko zapišemo, da je uspešna.