V svojih delih pogosto prepleta osebno izkušnjo z univerzalnimi temami, ob tem pa Brina Svit ostaja pronicljiva opazovalka sodobnega sveta. Vse to drži tudi za njen novi roman Adios Buenos Aires, ki je kot vse njene knjige izšel tako pri Mladinski knjigi kot tudi pri francoski založbi Gallimard. Brina je v pogovoru govorila tako o tem romanu kot tudi o spremembah, ki jih opaža v družbi pri nas in po svetu.
Vaša nova knjiga je poklon Buenos Airesu. Opisali ste svoje zadnje bivanje tam. Zakaj ste tako prepričani, da je bilo takrat res zadnjič? Zakaj je prišel čas za slovo?
Mislim, da je Buenos Aires že sam po sebi zelo dobra literarna tema. Ker je, kot pravim v knjigi, zelo paradoksno mesto: ljudsko in pretenciozno, preprosto in snobovsko, nostalgično in sodobno … Ali drugače rečeno: najboljše in najslabše. Zadnje čase vse bolj slabše kot boljše. In zame je bilo to mesto zelo pomembno od prvega dne naprej. In to ne samo zaradi tanga. Ko sem prišla prvič v Buenos Aires za dlje časa, je bilo to zato, ker sem hotela napisati roman, ki je povezan s tangom, za katerega sem od francoske vlade dobila štipendijo. Kar je bil zame čisti luksuz. Ne vem, ali sem se že kdaj prej na tak način počutila na svojem mestu. Torej biti točno tam, kjer sem hotela, odkrivati drugačno realnost in se počutiti izpolnjeno. In po tem prvim srečanjem s tem mestom sem še prihajala, ponavadi jeseni; v jeseni je namreč Buenos Aires najlepši.
Kot turistka ali ste imeli še kak razlog?
Vsakič sem imela razlog, da sem prišla. Moj argentinski založnik me je povabil na knjižni sejem, Boris Petkovič je snemal dokumentarec o meni, začela sem pisati knjigo o slovenskih izseljencih z naslovom Slovenski obraz, za katero sem prišla dvakrat … Nikoli ni bilo samo za tango. Čeprav sem šla potem zvečer na milongo (na ples, op. p.). Zato pravim, da je Buenos Aires moj navdih.
Zadnjič
Kaj pa je bil povod za ta zadnji obisk? Poleg knjige, seveda …
Ko sem šla tja pred dvema letoma in pol, po dolgem premoru osmih let, nisem imela nobenega delovnega načrta. Odločila sem se v zadnjem hipu, s tem občutkom, da je najbrž zadnjič in da se moram posloviti od tega mesta, ki je bilo tako pomembno zame, in od prijateljev, ki jih imam tam. Zdaj sem ravno toliko stara - več kot polovice mojih prijateljev ni več na tem svetu -, da opazujem sebe in svet tudi skozi besedo "zadnjič". Kar daje stvarem neko posebno usodnost. Pomislimo samo na vse naslove filmov, ki imajo v naslovu besedo zadnji. Zadnji tango v Parizu, če ostaneva samo pri Bertolucciju. Torej, ko sem šla zadnjič v Buenos Aires, je bilo to nekaj takega. Samo, da niti približno nisem nameravala napisati knjige z naslovom Adios Buenos Aires. Naslov, ki mi je dobesedno padel v naročje. In potem sem se seveda začela spraševati, kaj to zares pomeni.
V zgodbi ves čas omenjate prejšnje romane, ki so tudi povezani s tem mestom in tangom. Je to knjiga predvsem za vaše zveste bralce?
Ne, sploh ne. Čeprav tisti, ki so prebrali moja roman Coco Dias ali Zlata vrata, nekatere stvari bolje razumejo. Vsem ostalim pa pomagam tako, da jim serviram odlomke iz prejšnjega romana, da začutijo, za kaj gre. A tega ni veliko. Je pa to zame kot pisateljico zanimivo. Da se prizor iz enega romana preseli v drugega in se z razdaljo petnajstih let nadaljuje, kot je na primer epizoda s kokainom. Potem so tu še moji Slovenci, kot jim rečem, tisti, ki sem jih spoznala, ko sem pisala knjigo o njih, in nekateri med njimi so postali moji prijatelji. Zame je Buenos Aires tudi malo slovenski. V Buenos Airesu govorim argentinsko in slovensko. A to še ne pomeni, da je to knjiga za moje zveste bralce. Knjiga nagovarja vse s svojo potrebo po bližini, po odprtosti do sveta, po zaupanju … In to danes, ko je tega vse manj in manj.
Kdaj ste se odločili, da boste o tem obisku napisali knjigo?
To je vsekakor knjiga, ki se je zgodila sama od sebe. Potem ko se mi je utrnil naslov in sem bila prva presenečena nad tem. No, saj sem opisala ta trenutek … Zato ima knjiga ta naslov, ki mi ni najbolj všeč. A je edini mogoč.
Koliko je v zgodbi avtobiografskih elementov?
Vsi so avtobiografski. Ta knjiga spada med tiste, ki niso romani, ampak neke vrste pripovedi, zgodbe, kot na primer Moreno. Zgodbe, ki razmišljajo. A ostajajo pripovedi. V Morenu pripovedujem, kaj se mi je zgodilo v pisateljski rezidence baronice Beatrice Monti della Corte von Rezzori. Pripovedujem zgodbo njenega služabnika Maročana Mohameda, s katerim sva skupaj preživljala večere. In hkrati mojo odločitev, da začnem pisati v francoščini, in kaj to pomeni zame. Spremeniti jezik sredi življenja. Oba sva bila brez trdih tal pod nogami. Knjiga, kjer ne odkrivam sveta z domišljijo, ampak pripovedujem, kaj se res dogaja. Brez olepšav. S pravo distanco. Literatura pomaga najti to pravo distanco. Podobno je v tem Adiosu. Vse, kar je napisano, se je res zgodilo. Vsi junaki imajo svoja prava imena. Vsi so si podobni. Don, recimo, ki sem ga spoznala na svoji prvi milongi, in je postal rdeča nit te zgodbe. Američan, ki živi v Singapurju, sveže upokojeni profesor ekonomije in navdušen plesalec in poznavalec tanga, zelo drugačen od vseh plesalcev tanga, ki sem jih spoznala, in ga imenujem knez Miškin. Knez Miškin kot glavna figura v romanu Idiot Fjodora Dostojevskega. Knez Miškin kot metafora za zaupanje.
Slovo
Kako pomembna je v knjigi nostalgija in kako jo vi razumete?
Nostalgija je etimološko, starogrško, pomenila domotožje in je šele kasneje dobila ta pomen bolečine ob izgubi. Lahko bi rekla, da gre pri meni za oboje. Buenos Aires je bil vsa ta leta nekaj izrazito mojega, mesto, ki me je vleklo k sebi, kamor sem se kar naprej vračala, kjer sem se počutila doma, ki je bilo moje ogledalo in moj navdih, kot pravim v knjigi. Ki sem ga imela rada z resnično ljubeznijo, kar pomeni z vsemi njegovimi napakami.
Je slovo v tej knjigi bolj osvoboditev ali izguba?
Slovo ali, še bolje, poslavljanje, je v mojem primeru bolj proces. Zorenje hrušk, kot bi rekla ameriška pisateljica Joan Didion, katere stavek na začetku knjige je kot nekakšen svetilnik, ki osvetljuje besedilo. "Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja." Nekaj, proti čemur ne moreš nič. Vse stvari imajo svoj konec. Vse mine. Pika.
Kaj si želite, da bralci odnesejo iz te zgodbe?
Potrebo po bližini, po srečanju, po objemu. Po odprtosti in radovednosti. Po zaupanju. Še posebej v tem krutem, ciničnem, površnem svetu, v katerem živimo. Sposobnosti, da se z nekom povežeš, ga začutiš, si z njim otok. Pa četudi samo za tri, štiri minute, kot traja en tango. In to ne glede na to, koliko si star. Pravzaprav z leti še bolj potrebujemo ta objem. Zato se je s tangom lepo starati.
Tudi zato sem tukaj … da se poslovim od mladosti, pišete. Kdaj se po vaše neha mladost?
Moja urednica Nela Malečkar je rekla, da moja knjiga govori tudi o staranju. Kar je res. In tango je odlična priložnost za razmišljanje o tem. Ker gre tudi za telo. Telo, ki se spreminja, ki se stara, ki te lahko izda … A tudi na pogled nanj. Na pogled ljudi okoli tebe. V knjigi je kar nekaj prizorov z milong, ko se ozrem okoli sebe in si rečem: danes so prišli v glavnem sami stari. In se potem popravim: toliko stari kot ti. V tej knjigi v glavnem pišem o ljudeh, ki so toliko stari kot jaz. Kar pomeni stari. Besedi, ki jo uporabljam v najbolj dejanskem pomenu. Kar pa hkrati ne pomeni, da v sebi nisi več mlad. In to ni leporečje. To mislim zelo resno. A zato se je treba potruditi. Za to mladost v sebi.
Na slabše
Pišete tudi, da se ne sme pričakovati … Kako ste vi opravili s pričakovanji?
Seveda je bolje, da ne pričakuješ nič oziroma, da pustiš, da se stvari zgodijo, kot se morajo zgoditi. Kar je težko. Težko je, da si ne predstavljaš vnaprej, si ne želiš preveč, ne zahtevaš nemogočega, si ne gradiš gradov v oblakih … Ali še drugače rečeno: težko je sprejeti realnost, ki nikoli ni taka, kot si želimo. Tudi jaz se spotikam ob njo, se udarim. Kar je po Lacanu definicija realnosti: realnost je, kadar se butneš vanjo. Kadar te zaboli.
V knjigi opisujete spremembe, ki ste jih opazili v Buenos Airesu. Se vam zdi, da je tam opaziti večji propad, večje spremembe kot pa v Parizu ali Ljubljani? Ali gre samo za to, da se lažje opazi spremembe, ko se v neko mesto vrneš po daljšem premoru?
Ko nekoga srečaš po nekaj letih, takoj opaziš vse, kar ne bi, če bi ga videval vsak dan. Buenos Aires se je v osmih letih spremenil na slabše. Se degradiral. Na vsakem koraku lahko vidiš, da v Argentini tako rekoč polovica prebivalcev živi pod pragom revščine, medtem ko se po mestu na veliko gradijo luksuzne stolpnice z bazeni na strehi. Moja knjiga govori tudi o tem, o tem razdoru med bogatimi in revnimi, kako se Argentina pripravlja, da izvoli Mileija, ki se povsod sprehaja s svojo motorko in govori, da bo dolariziral ekonomijo, da bo vse naprodaj, celo lastni organi. Medtem ko mi plešemo tango na Titaniku.
V Slovenijo prihajate bolj pogosto. Ali tudi tu opazite spremembe?
Seveda. In to na slabše. Izgublja se občutek za skupnost, za solidarnost … Ne reče se več "mi", ampak samo še "jaz". Ni več idealov, skupnih idealov za boljši jutri, za skupno dobro, kar najbrž marsikomu danes zveni patetično in starinsko. Vse nekam drsi … Kar velja je, da si nagrabiš čim več denarja, da greš na zimske počitnice v Dubaj … To sem prebrala v Delu. Slovenci na zimske počitnice v Dubaj ... Seveda govorim na splošno. Kot lahko prav tako na splošno rečem, da se mi zdijo Slovenci razvajeni, da se kar naprej nekaj pritožujejo, ne znajo pogledati okoli sebe, ne vejo, v kako udobni plitvini živijo … Plitvini kot brezvetrju, da se razumemo. Jaz namreč lahko primerjam. Vem, kako se živi drugod. Čeprav moram povedati, da sem bila ravno v zadnjih štirih letih ponosna na Slovenijo. Iz Pariza je bila Slovenija videti napredna socialna država z zunanjo politiko, ki je vzbujala občudovanje. Pred kakšnima dvema letoma je stopil do mene francoski pisatelj, ki je prebral moje Uporne bicikle, in me prosil, ali lahko narediva podkast za francosko-nemško televizijo in radio Arte. Zanimali so ga petkovi kolesarski protesti, civilna družba … Napotila sem ga do Inštituta 8. marec. Do Borisa A. Novaka. In mu pojasnila nekatere stvari, recimo, da niso bili Francozi prvi, ki so vpisali pravico do splava v svojo ustavo, kot se hvalijo. Da je Slovenija prav tako socialna kot Francija, če ne še bolj, samo da žal tega Slovenci ne vejo. Sploh se ne zavedajo, v kakšni državi živijo in kako lahko zaupajo svoji neodvisni civilni družbi. Veliko bolj kot svojim politikom. Čeprav seveda niso vsi enaki, daleč od tega. In Slovenija bi morala graditi na tem kapitalu, na kapitalu podobe napredne socialne države s prav tako naprednimi, humanističnimi vrednotami, ki jih danes zagovarja Španija.
Volitve
Ste spremljali naše volitve?
Sem. In bila zelo razočarana nad volilno kampanjo, nad prostaškimi in hujskaškimi plakati po Ljubljani, nad nizko politično kulturo naših politikov. Edina svetla izjema je bil pogovor Luke Mesca in Žižka v kinu Šiška. Da ne govorim o škandalu z Black Cube. Ki ni le škandal, je izdaja … Pripeljati v Slovenijo izraelsko privatno obveščevalno službo, da bi po Orbanovem zgledu diskreditirala politične nasprotnike, se mi zdi nezaslišano, šokantno … Kar se tiče takih izdajalskih potez, so Francozi bolj načelni. Ne verjamem, da bi šlo kaj takega kar mimo, poniknilo … Bivši francoski predsednik Sarkozy je bil obsojen na pet let zaporne kazni, ker je sprejel Gadafijev denar za svojo predsedniško kampanjo. Ne za vmešavanje v kampanjo, ne za vplivanje na volitve. Za denar. Na kar se je seveda pritožil, tako da ima ravno zdaj nov postopek. Da o izvolitvi novega predsednika državnega zbora na govorim, ker enostavno nimam besed. Dober dan, žalost, je rekla moja prijateljica Meta.
Kaj pogrešate v slovenskem kulturnem prostoru?
Na to pa težko odgovorim. Zato, ker mu na neki način ne pripadam. Imam nekaj dobrih starih prijateljev, kot sta Boris A. Novak, Milan Kleč … Kot je bil Peter Kolšek. Zdravko Duša, kadar se ne gre samotarja. To je moj kulturni prostor. Aktivni kulturni prostor, kar zame pomeni prostor izmenjave.
Pariz
Kako vas je življenje v Parizu spremenilo kot pisateljico?
Pisateljica sem zares postala šele v Parizu. Kar ni bilo enostavno, čeprav me je vzela za svojo taka založba, kot je Gallimard, za katero lahko mirno rečem, da je založba z najboljšim katalogom na svetu. Kar ne pomeni, da lahko od svojega pisanja živim, daleč od tega. V začetku sem bila prevajana avtorica. Šele z Morenom sem zamenjala hodnik in postala tudi francoska pisateljica. Pravim: tudi. Ker sem oboje. Slovenska in francoska. Kar pomeni dvojno delo. Vsako knjigo napisati dvakrat. A če odgovorim bolj natančno na vaše vprašanje, moram reči, da mi Pariz daje večje obzorje. Več zahtevnosti do sebe. Več kritičnosti. Bolje se zavedam, kdo sem in, predvsem, kdo nisem. Kdo ve, kaj bi bilo z mano, če bi ostala v Ljubljani.
Dokler imamo v sebi življenje, smo mladi
Kako se počutite v svoji koži? Slavenka Drakulić je veliko pisala o nevidnih ženskah - o ženskah v zrelih letih, ki niso več deležne prav dosti pozornosti. Tudi sami opažate, da imate manj pozornosti kot nekoč, v cvetu mladosti?
"Vidim, da bo treba napisati nekaj o nevidnih moških. Dali ste mi idejo za novelo. Ko ženske uporabljajo to besedno zvezo nevidne ženske - kajti Slavenka Drakulić ni edina -, v bistvu pristajajo na moški pogled. Jaz jih namreč vidim. Ženske, ki so stare toliko kot jaz ali pa več, in so vidne. Maryl Streep, na primer, je zelo vidna, morda celo bolj, kot je bila v cvetu mladosti, kot pravite. Ker ve, kdo je, ker se zaveda svoje vrednosti, ker ima za sabo bogato življenje in veliko izkušenj, ker ima kaj povedati. Ker ima svoj pravi obraz z vsemi lepimi gubami. Ker je pogumna, se upa izpostaviti, povedati Trumpu, kar mu gre. Poznate kakšno žensko, ki bi bila bolj vidna in bolj očarljiva?
V Franciji je dober primer odlična pisateljica in novinarka Laure Adler, ki še vedno sodeluje na televiziji in ima zelo originalen pogled na svet in nase v njem. Zanjo imam zmeraj občutek, da je ponosna na svojo starost in izkušnje, ki jih ima za sabo. Upam, da prihaja čas na ta način vidnih žensk. In jaz bi bila rada med njimi. A lahko bi odgovorila tudi drugače. Coco Chanel je rekla, in to takrat, ko že dolgo ni bila več v rosnih letih, da se moramo vsakič, ko gremo ven, obleči, kot da bomo naletele na moškega svojega življenja. S tem je mislila predvsem na to, da je treba ohranjati v sebi željo, željo do življenja. To, da si radoveden, se sposoben zanimati še za koga drugega kot za samega sebe, da si očarljiv … seksi … Dokler imamo to v sebi, smo mladi."
Se vam zdi, da pišete drugače, ker živite zunaj Slovenije?
Drugače pišem predvsem, ker gledam na svoje pisanje še skozi en jezik. Ker pišem v dveh jezikih. Ker imam dva različna pogleda na svet. No, kadar grem v Buenos Aires, imam še enega, ki je tango. Tudi tango je jezik, ki se ga je treba naučiti. Le da ga lahko potem uporabljaš kjerkoli in s komerkoli.
Kako ohranjate stik s slovenskim jezikom in prostorom?
Zadnje čase imam tega stika manj. Ker ne pišem več za časopis. Dokler sem dokaj redno pisala za Delo, kdaj delala tudi za radio in revijo, ki je žal ni več, Ars Vivendi, sem bila tako rekoč v vsakdanjem, aktivnem stiku z jezikom. Zdaj je tega aktivnega stika manj in mi to manjka. Poleg tega se slovenščina hitro spreminja, tako da imam kdaj občutek, da se izražam že kar arhaično. Zato med drugim rada berem Marka Crnkoviča. Ker ima zelo gibko, samosvojo, zabavno in hkrati evropeizirano in kultvirano slovenščino. Zato sem ga tudi povabila v svojo knjigo o Ljubljani, ki sem jo napisala za novo mlado založbo, ki si je zamislila zbirko knjig o mestih, ki jih pišejo pisatelji. Neke vrste literarni vodič.
Se vam zdi, da vas v tujini berejo drugače kot doma?
V Franciji vsekakor gledajo name kot Slovenko, ki piše v francoščini. A upam, da me hkrati berejo samo kot pisateljico. Ne Slovenko, ne Francozinjo. Nekoga, ki ima samosvoj pogled na svet in zna pripovedovati zgodbe. In ki ima za sabo že kar velik opus. Ki ni muha enodnevnica.
Kako pomembna je samota za vaše pisanje?
Samota je bistvena. In to za vse pisatelje. Saj ne gre drugače. Treba se je zapreti pred svetom in biti sam. Dokler imaš majhne otroke, je to komplicirano. No, zame je bilo. Ker sem se morala ves čas boriti za svojo samoto. Zdaj, ko sta otroka odrasla, imam samote na pretek. Še posebej na Krasu. V vasici, kjer živim, kadar nisem v Parizu, je trinajst hiš. In veliko divjine okoli hiše, kjer lahko mirno naletiš na vse vrste živali. Idealno za pisanje. A le do določene mere. Pravzaprav potrebujem mir in nemir hkrati. Tišino in hrup. To je pravi koktejl.
