(GLEDALIŠKA KRITIKA) Tisti, ki žrejo in so žrti v teatru

​Petronijev Satirikon iz 1. stoletja, ta prvi evropski roman, ki so ga v fragmentih odkrili v srednjeveškem kodeksu v Trogirju, je zgolj pretveza, odskočišče srbski režiserki Bojani Lazić. Trimalhionova požrtija je iztočnica za premislek o oblastnih strukturah in učinkih na razmerja v nadzorovani skupnosti. Odlomek iz antičnega komada, groteskne satire, v kateri Petronij opisuje slavnostni, dekadentni obed pri Trimalhionu, osvobojenem sužnju, ki mu je nekdanji lastnik zapustil vse svoje bogastvo, uporabi režiserka za premislek o "delanju" sodobnega teatra. Vseskozi ostane insajdersko gledališka, čeprav raznovrstne aluzije na aktualni zunanji svet seveda tudi obstajajo. Predstavi se absolutno poznata žlahtna mentaliteta in tradicija beograjskega komičnega teatra in igre, ki smo ju yu-generacija občudovali.

Po dramaturški zasnovi Slobodana Obradovića so se v uprizoritvi od Trimalhiona kot politične figure, kar se je zdelo preceneno in prehuda bližnjica, raje osredotočili na male ljudi, ki so krivi za vse. Zgodi se transfer od antičnega povzpetnika do novodobne režiserke. Izvirno besedilo so dopolnili z igralskimi improvizacijami in intervencijami. Na minimalistični sceni, ki jo velik del zavzemajo inštrumenti vseh sort (grotesknost globalnosti poudarja didžeridu med njimi), igralke in igralci s postdramskimi prizori, fiktivnimi liki, komedijsko samonanašalnostjo ustvarjajo novo predstavo. Na beli blazini kot na oblaku Trimalhion (Ivan Godnič) v stilizirani togi in z zlatim lovorjevim vencem oponaša Nerona ali pač vsečasnega povzpetnika, ogabneža in pogoltneža. Ob navzočnosti nekdanjega sužnja, ki se preko trupel in postelje pririne do bogastva in moči, in naratorja Enklopija, glavnega junaka Satirikona (Matej Recer), so gostje glasbeniki, po Petroniju zabavljači, umetniki in seksualni delavci. Vsi ti bolj ali manj groteskni osebki, ki jih tlači en sam človek, so podložni in složni, ko Trimalhion za trenutek zapusti prizorišče zaradi najbanalnejšega razloga (gre na WC), pa privrejo na dan zatrti refleksi podrejenih.

Trimalhionova naveličana žena Fortunata (Romana Šalehar), nekdanja sužnja in kurtizana, prekine na videz složno zborovsko izvajanje pesmi Na planincah, ki jo po Trimalhionovi želji/zapovedi zaigrajo in odpojejo zbrani gostje. Tako zelo slovensko deluje ta preprosta narodna pesmica. In tako prikladno sredstvo umetniške manipulacije postane. Nenadoma se zgodi totalni prelom - izstop iz igre, iz iluzije v realnost gledališča. Na oder stopi iz publike režiserka (Daša Doberšek), iz belega sveta pade svetovljanka (z baretko in stajliš polškornji) med mediokritetne provincialce. Igralci igrajo igralce, Trimalhionovo vlogo pa prevzame režiserka. Tako od enega diktatorja preklopimo na drugega, na njo, ki s svojim emocionalnim terorizmom ni nič manj maligna. Kljub vsemu pa se med obema deloma predstave, prvim "antičnim" in drugim sodobnim, pokaže temeljna razlika med "urejenostjo" hierarhije oblasti in kaosom umetniškega procesa danes. Tista blazina v levem delu odra postane prizorišče razvratov, obračunov, izprijenosti, vsega živega.

Predstava v trash estetiki belo-zlatih kostumov podčrta odnos do avtoritete, ki je lahko neomajen, iracionalno vdan, strahospoštljiv ali pa ga najedajo dvomi, nekritična samopodoba, pretirano samopoveličevanje ... Tista pogosta umetniška nihanja med občutkom več- in manjvrednosti, tako značilna za igralski poklic.

Trimalhion svojega neposlušnega, premalo vdanega gosta (Janja Majzelj, ki zablesti v baladnem srbskem narodnjaškem komadu) vrže tigru, režiserka pa ima bolj rafinirane metode nadvlade in manipulacije. V tujini šolani kvazitalentirani igralki (Anja Novak) vzbuja lažno veličino, manipulira z njeno labilnostjo. Njena izvedba Na planincah je vrhunec grotesknega poveličevanja arta. Šmirantskega amaterja (Ivan Peternelj), ki se mu mudi na avtobus, spravi ob živce. Igralec - bobnar Vito Weiss v taktu ljudske Lepe Anke, ki kolo vodi, in režiserka v njej abotno razbira Foucaultove momente, gol obešenjaško odpleše z odra.

Igralski vložek je v celoti velik in prepričljiv, posebno izstopajo Anja Novak in Ivan Peternelj ter novinec Klemen Kovačič s svojo astenično konformistično pojavo.

V sicer radoživi in duhoviti predstavi v/o predstavi so malce moteče nekatere nejasne interne fore, pa tudi kakšna žaljivka na račun kolegov iz teatrskega življenja. Bolj kot globoko oranje v aktualni trenutek oblastne dekadence je avtorsko ekipo zanimalo elementarno komično. Težnja po satiri nadomešča problemskost. Edino na trenutke kar pretirano norčevanje iz intelektualizma sodobnih konceptov v teatru je spolzek, nevaren rob v času vsesplošnega triumfa trivie.