Popularni francoski dramatik in režiser Florian Zeller je v zadnjih dveh sezonah osvojil tudi slovenske odre. Po dementnem Očetu prav tako v SLG Celje in depresivnem Sinu v Mini teatru je zdaj na ogled Laž. Tudi poligon laži je družina, ampak ne krvna, temveč partnerska. Zvrstno je Laž označena za komedijo in res je v psihološkem izčrpavanju dobro situiranega srednjeletnega para precej komike, ki pa uvidu v dialektiko razmerja kajpak ne vzame resnosti, nasprotno.
Ona in on prirejata večerjo za prijateljski par, vendar poskuša ona tik pred zdajci večerjo preklicati, ker da je na cesti videla, kako se prijatelj, ki ga pričakujeta, poljublja z drugo žensko. Ona misli, da je treba povedati resnico za vsako ceno, mož jo prepričuje, da je na mestu taktnost in da je lahko laž ali zamolčana resnica znak prijateljstva ali celo ljubezni. Prijateljski par pride in odide, duh, ki je bil spuščen iz steklenice, pa vztraja. Ko na koncu po vseh kozarcih vina, šampanjca in viskija za živce, za tolažbo, za vlivanje poguma nazdravita nase, ne moremo biti povsem prepričani, kdo je koga varal, kdo je kdaj lagal in kdo govoril resnico in s kakšnim namenom je to počel (da bi rešil/-a zvezo, da ne bi prizadel/-a drugega, da bi se maščeval/-a ...), zanesljivo pa vemo, da je zaupanje nepovratno izgubljeno.
Dram, še bolj pa scenarijev, o partnerskih dramah ne manjka. Tudi o rušilni moči resnice ne. (Tudi v slovenski komediografiji je bila misel, da bi čista resnica v trenutku porušila vsa privatna in poslovna razmerja, že izrečena, v komediji Toneta Partljiča En dan resnice.) Posebnost Zellerjevega dramskega disputa o resnici in laži je, da pušča gledalce - in partnerje - ves čas v negotovosti o statusu izrečenega. Gre za spretno napisano in komunikativno konverzacijsko komedijo, verjetno pa brez posebnih presežkov.
Kot se zdi o partnerskih duelih skoraj nemogoče povedati kaj novega, se zdi, da je tudi režija dram iz dnevnih sob težko posebno inventivna. Jernej Kobal z dramaturginjo Aljo Predan naredi maksimum. Glasba in zatemnitev ob vstopih in izstopih, vmes pa dinamičen dialoški pingpong brez zavlačevanja. H gladkosti podaj pripomore dober prevod Žive Čebulj.
Zelo dobra se zdi scenografija, ki jo podpisuje Dorian Šilec Petek. Poustvarjeno je tipični interier sodobnih dobro situiranih slehernikov in torej tipično okolje za družinske drame zahodnega višjega srednjega sloja. Oblazinjenih in drugih sedišč je dovolj za živčno presedanje, kozarcev na šanku kljub gostemu prometu ne zmanjka. Dominantna slika (delo Jureta Brgleza) prostor izvrstno pobarva in mu odmeri okvir.
Tudi Laž so - da ne bi v primeru okužbe ostali brez predstav igralci in gledalci - pripravili v dveh zasedbah. Vsi drugi elementi uprizoritve so ostali tokrat enaki (pri prejšnji predstavi, Marjetka, stran, 89, vsaka zasedba uprizori pol besedila tako rekoč), zamenjal se je samo "živi faktor". V eni zasedbi sta zaupanje partnerja izgubljala Tanja Potočnik in Aljoša Koltak (ob asistenci Rastka Krošla in Maše Grošelj), v drugi Manca Ogorevc in Andrej Murenc (ob asistenci Barbare Medvešček in Damjana M. Trbovca).
Gledalci se odločajo, kaj se je zares zgodilo, glede na dramsko predlogo, glede na lastna prepričanja in seveda tudi glede na prepričljivost igre. In res bi lahko rekli, da so bile sile v dveh igralskih zasedbah razporejene tako, da se je zdela v eni verziji močnejša/bolj verodostojna ženska plat in v drugi moška. (Ne, ne bom povedala, katera v kateri.) Ne moremo vedeti, ali je zadaj namen ali naključje, vsekakor pa je učinek zanimiv in daje celo dodaten alibi dvojnim zasedbam.
Z Lažjo bi prav gotovo lepo polnili domačo dvorano in tiste na gostovanjih. Upajmo, da bo v teh razmerah preživela. Umetniška vodja gledališča Tina Kosi je na začetek sezone pozicionirala komedije iz razumljivega razloga - ker je smeh pol zdravja, in zdaj potrebujemo zdravje in smeh. Žal pa, kot smo v teh časih že nekajkrat ugotavljali, prav komedije najbolj potrebujejo polne dvorane gledalcev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
