Vabljenje tujih režiserjev je še kako dobrodošlo - kadar gre za unikatne režijske poetike ali poetike, kakršnih v slovenskem gledališkem prostoru ne poznamo. Ali kadar je relacija med režiserjem in kontekstom izbranega dramskega dela takšna, da je mogoča anticipacija novih uprizoritvenih pomenov. Od gostujočega režiserja iz Madžarske bi recimo pričakovali nov in suveren avtorski pristop (kakršnega je ob režiji Pijanih Ivana Viripajeva prinesel Attila Vidnyánszky ml.) ali interpretacijo kakšnega signifikantnega madžarskega dela ali, nasprotno, potujitev kakšnega signifikantnega slovenskega dela. Ali pa bi pričakovali vsaj generacijsko ali nazorsko povezavo med besedilom in režijo oziroma avtorji enega in drugega na primer. Odločitve pri predstavi Kakšno ime pa je to?! so očitno sprejete po manj transparentnih kriterijih.