Boris A. Novak v zbirki esejev Proslavljanja in poslavljanja, ki je izšla pri založbi Beletrina, pripoveduje o tragičnih usodah svojih prednikov in sorodnikov v zgodovinskih vihrah 20. stoletja, ena izmed rdečih niti knjige je tudi njegov kritični družbeni angažma. A proslavljanja na neki točki postanejo poslavljanja od ljudi, ki so mu bili ljubi.
Naslov Proslavljanja in poslavljanja je tipično novakovska besedna igra, kjer ena sama črka ločuje hvalnice od posmrtnih žalostink, so zapisali pri založbi. Podnaslov Literarno- in osebnozgodovinski eseji pa označuje zvrstni razpon esejistične knjige - vse od refleksije literarnih umetnin vrste Novakovih kolegic in kolegov do odkritega, pogosto bolečega soočenja s ključnimi situacijami v lastnem življenju.
Humanistična in nepričakovano nežna
Antropologinja Svetlana Slapšak je na literarnem večeru ob predstavitvi knjige v Knjigarni Beletrina v Ljubljani dejala, da to po njeni oceni ni knjiga esejev, niti ni hibridna knjiga esejev. Svetlana Slapšak, ki je moderirala pogovor z Novakom, je knjigo opisala z besedami "epitoma, silve" in "menipejska satira". Kot je pojasnila, je menipejsko satiro iz antike oživil ruski filozof in literarni kritik Mihail Bahtin, gre pa za žanr, ki ga sestavljajo proza, poezija, prevodi in citati, žanr, ki je sicer mešan, ni pa hibriden, saj ima neko vodilno temo. Tematsko nit knjige je poimenovala silva, silve, kar po latinsko pomeni gozd, ki je po njenih besedah metafora prostora brezpotij. Epitoma - beseda v latinščini pomeni povzetek ali skrčeno različico iz daljšega besedila - pa je formalni element, ki ga sama izjemno ceni pri Novaku, je poudarila.
Pisanje, zato da ljudje ne bi popolnoma izginili
Kot je dodala, knjiga prinaša zelo humanistično perspektivo preteklosti in je nepričakovano nežna. Novak je povedal, da je bil na "vse te svoje lepe duše, o katerih piše", izjemno navezan, tako da je bilo pisanje neke vrste poklon in proslavljanje, da ti ljudje ostanejo navzoči, da ne bi popolnoma izginili. Spomnil je, da je oživil spomin nanje in se pogovarjal s svojimi mrtvimi že v svojem monumentalnem epu Vrata nepovrata v treh knjigah. Ko ga je končal, je bil po eni strani srečen, po drugi ga je obšla žalost, saj je imel občutek, kot da so te njegove "ljube duše drugič umrle". Občutka žalosti se je znebil tako, da je dele svojega epa prevajal v angleščino in jih oživil v totaliteti drugega jezika, kjer so živeli na drugačen način. Kot je povedal, se je k njim vrnil v pričujoči knjigi ter pri pisanju ponovno zelo intenzivno doživel svojo prvo veliko bolečino v življenju, slovo od rojstnega Beograda.
Spomin na idilično otroštvo v Beogradu in bolečina slovesa
Najstarejši med eseji se navezuje na pomoč beguncem, še posebej pisateljskim kolegom v obleganem Sarajevu v začetku 90. let. Nekateri eseji so poetični, nekateri spominski, od spominov na idilično otroštvo v Beogradu in bolečino njegovega slovesa do mnogih poznejših angažmajev, ki so se dogajali v zelo različnih razmerah, od začetka 70. let, ko se je še kot gimnazijec pridružil študentskemu gibanju, prek družbene kritike, kakršno so uveljavljali v 70. in 80. letih do mnogih drugih akcij, povezanih s kršitvami človekovih pravic, ki si jih je dovolila neodvisna Republika Slovenija, na čelu z izbrisanimi, je pojasnil Boris A. Novak.
Med spomini na člane svoje družine je izpostavil bosansko vejo družine s tremi zanimivimi tetami, v knjigi pa so tudi spomini na mnoge ljudi, ki jih je spoštoval in s katerimi je sodeloval in tesno prijateljeval. Na tem mestu se po njegovih besedah proslavljanja prelomijo in izgubijo črko r ter postanejo poslavljanja, nekrologi in žalostinke. Zadnji del knjige tako prinaša njegova poslavljanja in na koncu le še pesmi.
