Večer s pripovedovalci: Dve državi, ena kmetija

Tretjo sezono Večerov s pripovedovalci, ki jih organizirajo Koroški pokrajinski muzej (KPM), Muzej Dravograd in Kulturno-prosvetno društvo Libeliče, so nadaljevali z Biserko Tertinjek, roj. Golob, in njenim bratom Boštjanom Golobom. Pogovor z njima je vodila Brigita Rajšter, muzejska svetnica. Do zdaj so v seriji pogovorov Zgodbe o mejah gostili predvsem Libeličane, ki se v domačem kraju spominjajo dogodkov na meji in ob njej, pred kratkim pa so osvetlili dogajanja tudi na drugih mejah.

Gosta, ki sta po rodu iz Ožbalta, sta predstavila družinsko zgodbo kmečke družine Tertinjek s kmetije, po domače Seršen, iz Lučan (Leutschach an der Weinstrasse, avstrijska Štajerska) na Remšniku, ki je v procesu določanja nove državne meje po prvi svetovni vojni doživela razdelitev posestva med dve državi.

Družinska kmečka zgodba ob meji

Z mamo Roziko je Biserka kot mlada deklica že od leta 1975 hodila čez mejo na avstrijsko stran na delo v vinograde in na polja. Tam je spoznala mladega Hansa Tertinjeka, poročila sta se in si ustvarila družino ter zagospodarila na domači kmetiji. Njen mlajši brat Boštjan je že kot osnovnošolec preživljal počitnice pri njej in pomagal pri delu, obenem pa je bil pozoren tudi na dogajanja na meji. Pri njih sta se namreč srečevali poti graničarjev iz karavle na Kapli in karavle na Remšniku.

Boštjan pozna veliko zgodb, povezanih z mejo. Da je večino počitnic preživel kar pri sestri, se spominja. "Ko sem bil pobič, nisem rad jedel, so rekli, da me bodo dali Biserki, tam je drug zrak, bo bolj jedel," v šali pove Golob. "Zelo rad sem bil tam, bilo mi je zanimivo. Saj smo tudi doma imeli živali, ampak pri Biserki so pa bile krave. Izredno zanimivo mi je bilo, da sem jih lahko gnal na pašo in nazaj. Ne nazadnje pa se tudi na meji igrati," pripoveduje. Da se kot otrok ni zavedal, da je tam meja, se pa spominja, da so do meje gojili posebno spoštovanje, še dodaja. 

Veliko zgodb pa ima tudi Biserka. Ljubezen jo je vodila onstran meje, ob prihodu v novo okolje pa jo je spremljala močna zaljubljenost in občutek pripadnosti ljubljeni osebi, zato sprva ni razmišljala o tem, da je zapustila domače okolje. Spominja se, da je prve trenutke resničnega zavedanja nove življenjske poti doživela po poroki, ko so se domači začeli odpravljati domov. Kot pripoveduje, je pogosto jokala, predvsem zaradi domotožja in ker je pogrešala domače. Še posebej močno je pogrešala mlajšega brata, ki je bil takrat star komaj štiri leta in pol. Sogovornica poudarja, da je svoj zakon doživljala kot nekaj povsem običajnega in naravnega, sama tega ni nikoli razumela kot nekaj posebnega ali drugačnega. Največjo stisko ji je predstavljala predvsem oddaljenost od domačih. Kot pravi, ji je bilo najtežje to, da ni mogla preprosto obiskati doma, kadar bi si to zaželela. Pogrešala je mamo, brata in sestre, zato sta z možem obiske doma skrbno načrtovala, običajno enkrat mesečno.

Digitalna knjiga spominov

Umetno vzpostavljena meja, ki je nastala po prvi svetovni vojni, je bila tista, ki je močno zaznamovala življenje ljudi na tamkajšnjem območju. Nekatere kmetije so postale dvolastniške, razdeljene med dve državi. Točno to se je zgodilo tudi na domačiji Seršen. Z možem sta prevzela kmetijo in jo začela razvijati. Med drugim sta uvedla tudi ponudbo mošta, ki je na kmetijo privabljala številne obiskovalce. Kot pravi, je bila ponudba zelo dobro sprejeta in je kmalu postala prepoznavna daleč naokoli, prihajali so tudi organizirani obiski. V okolju, kjer je bila močno prisotna vinogradniška tradicija, je bila odločitev za mošt sprva sprejeta z nekaj presenečenja. Ob tem je izpostavila predvsem ponos na delo, ki so ga opravili z lastnimi rokami.

"Naša kmetija je na strmem območju in moj največji ponos je to, da nihče ni šel v službo, ampak smo kmetijo vzdrževali z lastnimi rokami in se s tem preživljali," je dejala. Dohodek s kmetije jima je omogočal tudi šolanje otrok. Njihovo delo je temeljilo na povezavi z zemljo, spoštovanju dela ter tradiciji, ki jo je v družini spodbujala že njihova mati. Tertinjekova se spominja, da je bila najsrečnejši človek na svetu, ko je bila Slovenija vključena v schengensko območje. Srečanje sosedov Remšničanov s te in one strani državne meje ji je prineslo občutje popolnosti družinskega življenja in občutje celosti – povezave s svojimi koreninami.

Območje nekdanjega maloobmejnega prehoda Libeliče, kjer se že tretjo sezono odvijajo pripovedovalski večeri, je bilo obnovljeno v okviru projekta Koroška 100 let pozneje. V njem KPM s stalno avdiovizualno razstavo Ko spregovorijo meje po več kot sto letih od razpada avstro-ogrske monarhije nadgrajuje do zdaj raziskana in splošno znana zgodovinska dejstva s spominskimi pripovedmi posameznikov z obeh strani državne meje. Te je od leta 2015 zbirala zunanja sodelavka muzeja, slovstvena folkloristka dr. Manja Miklavc. Osebni ali družinski spomini, ki so se jih pripovedovalci odločili deliti z javnostjo, pa na tak način postajajo kolektivni.

Razstava ponuja vpogled v digitalno knjigo spominov, hkrati pa je tudi prostor nadaljnjega zbiranja spominov in nadgrajevanja vsebin. Dogodki na maloobmejnem prehodu se bodo nadaljevali ob muzejski noči, ki bo potekala junija. Kot je napovedala Rajšter, si bodo ogledali dokumentarni film „Steiermark - Verbunden über alle Grenzen/Štajerska - Povezani preko vseh meja“, v središču katerega je ravno družina Tertinjek, ki je skozi več generacij doživljala razburkano zgodovino ob avstrijsko-slovenski meji.