Januarja letos se je v Kenijo odpravila štiričlanska prostovoljska ekipa v okviru Zavoda Fizioterapevti brez meja. To je bila prva odprava v Kenijo v okviru te organizacije, v ekipi, ki je med 31. januarjem in 21. februarjem lokalnemu prebivalstvu omogočala rehabilitacijsko podporo, pa sta bili tudi dve Korošici. O izkušnjah, doživljanju Kenije, razlikah med kenijskimi in slovenskimi fizioterapevtskimi obravnavami ter prostovoljstvu smo se pogovarjali s fizioterapevtko Anjo Markovič in študentko fizioterapije Tajo Štumpfl. Poleg njiju sta ekipo sestavljali še fizioterapevtki Lana Ritlop, vodja odprave, in Maja Boh.
Delo z omejitvami in izobraževanje lokalnih zdravstvenih delavcev
"Za odpravo sem se odločila, da si tudi na tak način razširim obzorje, spoznam drugo kulturo. Že od prvega letnika sem spremljala te odprave, a takrat še nisem imela ustreznega znanja. Obenem pa me je gnala želja po pomoči drugim," razloži Štumpflova. Da je tudi ona spremljala organizacijo Fizioterapevti brez meja in se želela pridružiti kakšni odpravi, pravi Markovičeva. "Med študijem nisem našla časa za to. Ko sem diplomirala, pa sem si vzela eno leto za takšno izkušnjo," doda. Konec januarja so odpotovale v Kenijo, a potovanje ni minilo čisto brez ovir. Njihov let iz Budimpešte je zamujal, zato niso ujele letala v Egiptu in so bile primorane en dan preživeti v Kairu. "Bile smo zelo spontana skupina, zato nas ta postanek ni iztiril, čas smo izkoristile za ogled piramid," se v smehu spominjata sogovornici. "Ko smo prispele v Nairobi, je Maja ostala brez kovčka, a so ji ga čez nekaj dni dostavili," sta še dodali.
Med odpravo sta spoznali, kako delati z omejenimi pripomočki, sta poudarili. "Pri nas imamo za obravnavo pacientov na voljo vso ustrezno opremo. V Keniji pa imaš na primer le tri stole," pripoveduje Markovičeva. Naučiš se improvizacije, poudarja Štumpflova. "Primoran si se znajti na drugačen način, a spoznaš, da si vseeno sposoben, da lahko deliš znanje naprej," pa pravi Markovičeva. V času odprave so obiskale eno izmed bolnišnic, kjer so predavale tamkajšnjim zdravstvenim delavcem. "Imele smo na primer predavanje o mobilizaciji brazgotine, ergonomskih transferjih, vajah za mišice medeničnega dna in preprečevanju bolečin v križu," našteje Štumpflova. Da imajo v Keniji manj znanja o zadevah, ki pri nas veljajo za osnovo, pravita sogovornici.
Prva ekipa v Keniji, poudarek na izobraževanju pacientov
Ker so bile v okviru Fizioterapevtov brez meja prva odprava v Keniji, niso poznale terena, zato so najprej morale splesti vezi in najti ljudi, ki jim bi lahko pomagale. "Sprva smo hodile skupaj, z nami pa je bil lokalni delovni terapevt, ki je poznal teren. Tudi hišnih naslovov ne poznajo, locirajo se po priimku. Nato smo se oblikovale v pare in si razdelile teren," razlaga Štumpflova. "Ker naša organizacija predtem ni bila v Keniji, ni bilo niti ustaljenega načina dela, od začetka smo predvsem razkrivale teren, iskale povezave s prebivalci, vzpostavljale sistem dela," opisuje Markovičeva in doda, da je bilo v začetku pomembno vzpostaviti zaupanje z lokalnimi prebivalci. "Veliko dela smo namenile tudi izobraževanju pacientov in njihovih svojcev, da lahko v času, ko julija pride nova ekipa, uporabljajo to znanje in vaje," nadaljuje Štumpflova. Proti koncu dela in bivanja v Keniji so naletele na šolo z otroki s posebnimi potrebami. "Nimajo plenic, nimajo sveže posteljnine, nimajo dovolj hrane, igrač, nobene podpore," nizata. "Saj se prej pripraviš, da boš videl stvari, ki te bodo prizadele. A kljub vsej pripravljenosti ti videno pride do živega," poudarjata. "Če bi imele prave povezave, bi lahko do njih prišle že prej in jim pomagale," pove Štumpflova. Zanje zdaj, pred prihodom nove ekipe, ki bo v Kenijo prispela julija, zbirajo denar.
"Ljudje v Keniji so prijazni, odprti, pripravljeni pomagati. Čisto nasprotje od tega, kar si mi mislimo o njih"
Pri delu s pacienti na terenu so spremljale, kaj kdo potrebuje, in jim z donacijami, ki so jih zbrale pred odhodom v Kenijo, in z lastnim denarjem nakupile potrebno opremo. "Pri pacientih, ki so bili motivirani, se je v treh tednih videl ogromen napredek," pripovedujeta sogovornici. "Preden smo odšle, smo jih na primer vprašale, kaj potrebujejo, da bi jim naslednjič to prinesle. Odgovori so nas presenetili, saj so navedli stvari, kot sta na primer hiša in parcela," se v smehu spominjata. "Najprej nas je to presenetilo, a bolj, ko sem razmišljala, bolj mi je bilo jasno, da oni tega pač nimajo. Mislili so, da smo me dovolj premožne, da jim lahko to zagotovimo," razlaga Markovičeva.
Brez časovnih omejitev, prijaznost domačinov
Kaj pa ju je presenetilo ob prihodu in bivanju v Keniji? "V Sloveniji smo navajeni točnosti. Tam te ni. Dogovorjena ura za njih ne obstaja," razlaga Štumpflova. "Če se pri nas zmeniš, da se dobiš ob osmih, a prideš nekaj minut čez osem, si zelo pozen. V Keniji si prehiter," doda Markovičeva. "Tako se na terenu se nismo dogovarjali za uro. Dogovorili smo se le za dan," se spominjata. Ljudem v Keniji se ne mudi, še povesta. "Vse teče počasi. Morda je to ena od stvari, ki bi se jih lahko naučili od njih," razmišljata. Vse informacije, ki jih pridobiš, je treba jemati z rezervo, poudarjata. "Na primer, obravnavale smo pacienta, ki nam je rekel, da se je ponesrečil pred tremi leti. Nato smo ugotovile, da je bilo to leta 2002. Kenijci določenih stvari ne povedo, ker se jim enostavno ne zdijo pomembne," pripovedujeta. Kot zanimivost pri zdravstveni obravnavi izpostavljata predpisovanje antibiotikov. "Pri nas je odnos do antibiotikov drugačen. Običajno niso prvi korak pri zdravljenju. V Afriki sem se borila s prehladom, razvil se mi je čuden kašelj, zaposlena v lekarni mi je dala kar antibiotik, sprva napačen, a sem ga potem brez težav zamenjala," v smehu opiše Štumpflova. Ob kaosu ju je presenetila prijaznost domačinov, poudarjata: "Ljudje v Keniji so prijazni, odprti, pripravljeni pomagati. Čisto nasprotje od tega, kar si mi mislimo o njih. Niti enkrat se nismo počutile na primer ogrožene." Pravita, da je to posebna izkušnja, ki bi jo priporočali vsakomur, obe pa se bosta v Kenijo zagotovo vrnili, ko bo znova priložnost za to.
