"Moja mama je stara devetdeset let. Neprestano govori o preteklosti, ne more pa se spomniti, kaj se je zgodilo včeraj, kaj je jedla za kosilo. Je to demenca? Je to že huda demenca?" je gospa težko zadrževala solze ob vprašanju v torek, ko sva se na dogodku Večer v živo v Mariboru o epidemiji 21. stoletja pogovarjala z nevrologom in profesorjem dr. Zvezdanom Pirtoškom. "Oh, dajte no, devetdeset let je stara, za njo je že lep kos življenja!" bi morda vzkliknil marsikdo, tudi kateri izmed zdravnikov. A ne tisti, ki mu je mar za sočloveka, in ne kdo od tistih svojcev, ki pri nas skrbijo za več kot 32 tisoč bolnikov s to boleznijo. Demenca je namreč res grozna bolezen, ne glede na to, kdaj te prizadene. Seveda je toliko huje, če ti je sojena že v zgodnjih letih. Spoznanje, da je danes še ne moremo preprečiti, lahko jo le odložimo za krajši čas, tudi ni preveč spodbudno.
Zgodbe, ki jih piše novodobna epidemija, ne morejo biti prav posebej vesele. Včasih so lahko na prvi pogled morda edino smešne. Ko recimo mož ne prepozna več žene in si jo želi povezniti na glavo kot klobuk ali pa se neka gospa pritožuje nad vsakodnevno sitno obiskovalko, ki se huduje nanjo, pa na koncu ugotoviš, da se pravzaprav vsak dan prepira s seboj v ogledalu.
To so zgodbe o osebnih tragedijah ljudi, bolnikov in njihovih sorodnikov, prijateljev, znancev. So pa to tudi zgodbe, ki povedo nekaj o družbi in državi, njuni nepripravljenosti, oglušelosti in brezčutnosti do bolnikov in skrbnikov, bi rekel moj torkov sogovornik.
Grenko smo se nasmihali v dvorani ob pripovedovanju o tem, kako naporni so lahko bolniki za domače, kako se kdaj ni mogoče zadržati, da bi na bolnika zakričal, mu zagrozil z udarcem ali pa ga celo udaril. Pripoved o tem, kako je dementnega dedka treba peljati na podstrešje, ko pridejo obiski, in ga še zakleniti, da vmes ne bi prišel dol, je zarezala v pozorno tišino obiskovalcev. Niti postavljanje ogledala niti opazovanje podobe v njem ni vedno prijetno opravilo.
Strategijo obravnave demenc do leta 2020 smo kot velik korak naprej v državi dobili pred časom, akcijski načrt menda tudi, zapleta pa se, začenši z denarjem, ko ga je treba uresničevati. Skozi oči resničnih življenjskih problemov - denimo skozi oči staršev otrok na otroški srčni kirurgiji ali pa vseh, ki so kakorkoli povezani z demenco - je zato večina zdrah v slovenskem prostoru, večina tem, ki jim namenjamo luč in pozornost, videti tako ... neumna.
Čemu se prepirati, kdo bo sedel na stolčku predsednika državnega zbora? Ali pa, ali je neka stranka opozicijska ali koalicijska? So to res ključna vprašanja naše družbe? Zakaj kot družba toleriramo večletno ustrahovanje enih in istih političnih obrazov in toliko sovražnega govora na grezniških družbenih omrežjih in vseh mogočih "medijih"? Nekaj je gotovo: ne migranti, ki prihajajo v našo deželo in postajajo predvsem orodje podpihovanja sovraštva nazadnjaških političnih strank - za konec svojega obstoja bomo poskrbeli sami.
Še Cerkev in njeni verniki, ki bi v tej družbeni krizi morali odigrati popolnoma drugačno vlogo, če bi samo pomislili na vrednote, ki jih zastopajo, so popolnoma izgubili kompas. Zakaj se toliko ukvarjajo s pridobljeno pravico svobodnega odločanja o rojstvu otrok in zakaj se po njihovih spletnih straneh tako pogosto kot slednji ne objavljajo članki o tem, kako skrbijo za dementne ljudi?
Ena izmed stvari, ki odložijo demenco, je poleg gibanja, miselne aktivnosti, zdrave mediteranske prehrane in dovolj spanja tudi izogibanje dolgoročnemu stresu. Ob vseh mikro stiskah vsakega posameznika je ob pogledu na stanje pri nas zadnje bržkone najtežje zagotoviti. Komu je v naši družbi še mar za resnične težave in za sočloveka? Na pohodu je namreč tudi epidemija enoumja in brezčutnosti.
