Kje je solidarnost z Afrinom in Rožavo

Turčija je pred dnevi sprožila operacijo Oljčna vejica, uperjeno zoper (ne samo) kurdsko avtonomno regijo Afrin, ki z regijama Džazira in Evfrat (nekdanji kanton Kobane) tvori Demokratično federacijo severne Sirije, v preteklosti bolje poznano kot Rožava. Topniškemu obstreljevanju so se pridružili letalski napadi in kopenska ofenziva turške vojske ter proturškega dela oziroma (islamističnih) ostankov Svobodne sirske vojske (FSA). Erdogan se je po obračunu s (progresivnim/apoističnim) kurdskim gibanjem doma – nekatera "kurdska" mesta so bila zravnana z zemljo, vodilna imena levo usmerjene stranke HDP so za zapahi – tako neposredno lotil še Kurdov v Siriji. Turško posredovanje v Afrinu je bilo le vprašanje časa, dovolj so se morali zbližati le interesi svetovnih velesil. Da je bil napad na Afrin neizbežen, je predvidel tudi v turškem zaporu skoraj povsem izolirani Abdullah Öcalan (Apo) – prvo ime kurdskega boja v Turčiji in Siriji –, ki je pred leti posvaril pred turškim napadom in kritično dejal, da ni čas za gradnjo tekstilnih tovarn, temveč tovarn za proizvodnjo orožja in streliva. Danes se proti Afrinu valijo moderni turški tanki nemške proizvodnje, tankisti pa fotografe »pozdravljajo« s fašističnimi pozdravi Sivih volkov.
"Mislim, da rek, da so gore edini kurdski prijatelj, ne drži več," je pred slabim letom in pol optimistično in v upanju, da Rožave ne bo zajela nova vojna vihra, dejal kurdski pisatelj in novinar Faruk Hadži Mustafa. Motil se je. Ni bil edini. Kurdom ostajajo le gore. Turškega napada ne bi bilo brez (tihega) pristanka Rusije (Asadovega režima in Irana) in ZDA. Če bi prvi ali drugi rekli ne, turških letal – ne gre spregledati, da hrbtenico turškega vojnega letalstva predstavljajo ameriške jeklene ptice tipa F-16 – pač ne bi bilo nad Afrinom. Tako preprosto. Zdaj so. Avtoritarni režim v Ankari je dobil priložnost za obračun s »teroristično grožnjo«, kakor Erdogan označuje Ljudske in ženske zaščitne enote (YPG in YPJ), ki so daleč najpomembnejši del Sirskih demokratičnih sil (SDF) in so odigrale ključno vlogo pri porazu tako imenovane Islamske države v Siriji. Pa tudi v Sindžarju na severu Iraka, tega ne gre pozabiti. Tam so prav borke in borci YPG in YPJ, na pomoč so prihiteli iz Sirije, skupaj z ideološko, organizacijsko in še kako drugače povezanimi/sorodnimi borci in borkami Kurdske delavske stranke (PKK) preprečili – Barzanijeve pešmerge so se razbežale! – "izbris" jezidskega prebivalstva. Svet je takrat ploskal, danes gleda stran. Razlika? Borke in borci YPG in YPJ (in PKK oziroma HPG in YJA-STAR, kot sta kratici vojaških kril) so bili še pred kratkim priročne lutke, tako se je samo zdelo, velikih sil v boju proti tako imenovani Islamski državi, otroku njihovih pogubnih politik na Bližnjem vzhodu. Danes postajajo (velika!) ovira pri doseganju regionalnih interesov prav teh (vele)sil.