Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Mladinski informacijsko-svetovalni center Infopeka je v okviru Rosine šole delavskih pravic za mlade nedavno na III. gimnaziji v Mariboru pripravil brezplačno javno predavanje Kaj je kapitalizem. Dobri dve šolski uri je pretežno mladim slušateljem predaval profesor sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Rastko Močnik.
Na žalost večina med nami kapitalističnega ekonomsko-produkcijskega sistema in njegovih posledic ne razume, zato si tudi ne zna pojasniti, zakaj je "vse več revnih in brezposelnih, zakaj osem najbogatejših ljudi premore bogastvo, kakršno si ga deli 3,5 milijarde zemljanov", je v uvodu dejala Tina Podbevšek iz Infopeke. Večina jih namreč meni, da so to zgolj anomalije sistema, ki da je sicer v redu.
Priznani sociolog je takoj izpostavil dve največji značilnosti sodobnega kapitalizma. Prva je vse večje zatiranje in izkoriščanje delovnih ljudi, druga pa, da središče eksploatira obrobje. Nato je na primeru kovanja podal izčrpen zgodovinski oris, kako se je delovni proces spreminjal skozi čas. Od časov antike, ko je bila za kovanje potrebna energija človeške moči, jo je kasneje nadomestila energija vode, nato pare in na koncu elektrike. Pri orodjih kakšno tisočletje in pol, do konca srednjega veka, ni bilo bistvenega napredka. Še več, opaziti je kje celo nazadovanja, recimo, nakovalo postane v srednjem veku bolj preprosto in manj uporabno kakor v rimski antiki. Po letu 1500 pa se začne tehnologija hitro razvijati, po letu 1840 pa z uvedbo parne energije bliskovito. Produkt vse manj postaja odvisen od živega dela in vse bolj od dela strojev.
V lov za profitom
Rastko Močnik se je po tem sprehodil čez strukture delovnega procesa, torej čez njegove sestavine in povezave. Delovna sila je v zgodnjem kapitalizmu izvržena iz tehnološke enotnosti. Prej je obrtnik ali celo kmet nadzoroval, tudi če ni bil lastnik, ne zgolj lastno delovno silo, pač pa še delovna sredstva. Slednja danes tako kot predmet dela pripadejo kapitalistu, ki se spusti v tekmo za čim višji profit. Tega v zgodnjem kapitalizmu lovi z daljšanjem delovnega časa. Delavec naj za mezdo zasluži v čim krajšem času, tako za ustvarjanje profita ostane več časa. Podaljševanje delovnega časa se ni pokazalo za dobro rešitev, saj so po 16-urnem delovnem dnevu delavci in delavke postajali življenjsko ogroženi. Za boljši način sta se pokazali boljša organizacija dela in izboljšana tehnologija. "Zato je kapitalizem postal najbolj revolucionaren način za tehnološki napredek," je opomnil Močnik.
Motor tehničnega napredka in zgodovine je razredni boj, je Močnik opomnil pretežno mlade slušatelje.
V kapitalističnem ekonomsko-proizvodnem sistemu se pojavljajo cikli vzponov in padcev. Nove tehnologije, novi proizvodi, novi trgi, vse to požene cikel navzgor. Tak primer je iznajdba parnega stroja, katerega potencial se je izpel nekako po 60 letih, ko je zapolnil vse niše. Od leta 1850 do 1900 je prišla železnica, cikel je bil že krajši. Sledili sta elektrika in iznajdba motorja z notranjim izgorevanjem in tako naprej. Cikli od vzpona do padca pa so vse krajši, sistem vse hitreje vrže iz ravnotežja.
Cikli kot po tekočem traku
V prejšnjih časih je delavski razred vzpostavi tudi politične stranke od socialdemokratske do socialistične in komunistične. Država je morala postati socialna. Po zmagi thatcherizma in reaganizma pa pridejo v ospredje nestandardne oblike delovnih razmerij. "Danes pri istem stroju dela nekdo, ki je redno zaposlen, potem je zraven še nekdo, ki je zaposlen za določen čas, poleg pa še kakšen samostojni podjetnik," ilustrira Močnik. "Če so bili do nekako začetka 20. stoletja glavni profesionalni delavci, tako rekoč intelektualci, recimo v podjetju Carl Zeiss ali Siemensu, pa Ford v ZDA uvede tekoči trak. Še leta 1927 je bilo 75 odstotkov delavcev v Fordovih tovarnah takih, ki so se dela za tekočim trakom priučili. To je bila dekvalifikacija delavskega razreda. Po navadi so zaposleni imeli tudi emigrantsko ozadje in sploh niso dobro znali angleško. Od tovarne so bili popolnoma odvisni. Ford jih je sicer nagrajeval za dobro delo, a je za njimi tudi pošiljal moralno policijo, da ne bi pijančevali v prostem času. Hkrati je uničil javni prevoz, ki je še danes v ZDA hudo pomanjkljiv. Tako si je skoraj vsak Američan moral kupiti avtomobil." To je bil tudi vznik potrošniške družbe.
Dve največji značilnosti sodobnega kapitalizma sta: vse večje zatiranje in izkoriščanje delovnih ljudi, druga pa, da središče eksploatira obrobje
Periferija polperiferije
Če smo prej, je povzel Močnik, imeli tovarne, ki so delavcem narekovale življenjski slog, a tudi predvidljivost življenja, ter je v nacionalni državi kljub razrednemu boju vladal institucionaliziran razredni kompromis, danes ljudje živijo od projekta do projekta. So vedno bolj fleksibilni, a tudi vedno bolj prekarni, ne morejo več načrtovati življenja na daljši čas. Posameznik je v družbi vse bolj atomiziran, država pa se depolitizira. "Ob tem ne smemo pozabiti, da se vrednost na globalni ravni pretaka z obrobja v center. Slovenija je na obrobju Evropske unije, EU pa na globalnem prizorišču izgublja. Bojim se, da bo Slovenija tako postala periferija polperiferije, kar je že bila nekoč Kraljevina Jugoslavija v razmerju do Nemčije in Italije, slednji pa sta bili periferija v razmerju do Britanije in ZDA," je bil odkrit Rastko Močnik.
