Zdaj že slavni sklep senata Filozofske fakultete, da bodo naslednja tri leta v internih aktih za študente in študentke, profesorje in profesorice itd. uporabljali samo ženske slovnične oblike, ki pa bodo veljale za oba spola, mi ne da miru.
Čeprav sem se sprva odločno opredelil proti temu, pa moram nekaj priznati: bolj kot sama odločitev in bolj kot vprašanje, kaj ljudi vodi v to, da o spolu in jeziku tako radikalno razmišljajo in ukrepajo, me vznemirja vprašanje, zakaj gre nam drugim, ki se s tem ne strinjamo, to pravzaprav na živce. Kaj pa če je to samo nepomembna dilema med po-tay-to/po-tah-to, to-may-to/to-mah-to?
Kot moški in kot državljan
Odločitev je bil za marsikoga morda šokantna ali vsaj presenetljiva. Filofaksu je z enakim ali podobnim sklepom sledila še FDV. Nakar smo post festum še izvedeli, da to sploh ni nič tako novega in neverjetnega, saj da se tega pravila na Fakulteti za socialno delo držijo že deset let.
No, če sem čisto odkrit, se me to, kar je na prvi pogled videti kot jezikovna, socialna, sociološka, identitetna ali že kar lifestyle bizarnost, niti kot moškega niti kot državljana ne dotika. Vseeno mi je ali bi mi vsaj lahko bilo. Strinjam se z antropologinjo Vesno V. Godina, ki - za razliko od slavistk in sociologinj na FF - lucidno ugotavlja, da doslej uveljavljena standardna uporaba moške slovnične oblike za oba spola žensk ne izključuje, medtem ko uporaba ženske oblike ne velja za moške in jih izključuje.
Feminizacija in maskulinizacija
Bolj radikalni nasprotniki politične korektnosti za vsako ceno od mene bi me verjetno podučili, da s sprejemanjem te jezikovne rabe dopuščam, da bodo zlohotne feministke uresničile svoj zviti, tajni plan in poženščile moške, medtem ko se bodo same maskulinizirale - če se že niso - in zavladale svetu.
To je seveda pretiravanje, da ne rečem naravnost neumnost. Problem feminizacije slovnice ni slovnični problem in me (nas) v bistvu sploh ne moti na nivoju slovnice oziroma jezika - razen v tem smislu, da jezika pač ne moreš spreminjati z dekreti. Siljenje v drugačno, nedomačo, nenaravno rabo, ki je nismo vajeni, je antropološki, kulturni problem in priča o tem, da so ljudje začeli besede same dojemati dobesedno, ne več kot metafore - kar vsak jezikovni sistem, fonetičen ali zapisan, neizpodbitno je.
Liberté, égalité … - adelphité?
O tem se lahko prepričamo, če pogledamo podobne probleme, s katerimi se ukvarjajo v Franciji. Tamkajšnji Visoki svet za enakost med ženskami in moškimi je predlagal spremembo ustave. Že v preambuli bi spremenili "droits de l’homme" ("človekove pravice") v "droits humains" ("človekove"/"človeške" pravice).
Svet pa predlaga tudi spremembo znamenitega gesla "liberté, égalité, fraternité" ("svoboda, enakost, bratstvo"), pri čemer bi spolno determinirano, če ne seksistično "bratstvo" nadomestili z "adelphité". Quoi? Besede še ni v nobenem francoskem slovarju, ker so si jo šele nedavno izmislile - prosto po Molièru - "učene ženske". V stari grščini je namreč beseda "adelfos" pomenila tudi "bratstvo", vendar etimološko asociira na otroke "(iz) iste maternice". Tako da bi se francosko republikansko geslo v slovenščini po novem recimo glasilo "svoboda, enakost, sorojenstvo".
Jezik, dobesedno
Ne motijo me prizadevanja za socialno in spolno pravičnost. To naj kar bo. Bolj me moti, da se ljudje delajo neumne in razumejo jezik dobesedno. Tako kot se Francozi delajo Francozinje - kot da ne bi prekleto dobro vedele, da je pač odvisno od konteksta, ali "homme" v francoščini pomeni "človek" ali "moški" -, se tudi Slovenci delajo Slovenke in mahajo s travmatičnim "občutkom nenagovorjenosti", če jim rečeš "profesorji".
Po mojem ne gre za ekscese politične korektnosti in feminizma, temveč bolj za spremembe v dojemanju jezika. Jezik je postal sistem izražanja na prvo žogo, brez sivih con in belih lis, od katerega pričakujemo maksimalno natančnost, korektnost in veristično slikovitost brez etimoloških in stilnih konotacij in podtonov.
In ali se čudite, da se to dogaja ravno v dandanes, ko pišejo celo nepismeni in ne razumejo celo razumniki?
