Ko smo razmišljali ob Cankarjevem letu, ob stoti obletnici pisateljeve smrti, o najprepoznavnejšem slovenskem cankarjeslovcu, je akademik Janko Kos, literarni zgodovinar in teoretik, resnično pr(a)vo ime. Letos je izdal pri Beletrini knjigo Misliti Cankarja in nesporno utrdil ta sloves.
Pol stoletja je minilo od vaše prve študije o Cankarju, v kateri raziskujete nekonformizem Jermana v Hlapcih. Zadnji prispevek v knjigi pa je od letos. Kako ste se kot komparativist že tako zgodaj usmerili v Cankarja?
"Imenujete me kot enega glavnih cankarjeslovcev, a ob meni in na SAZU je tudi akademik France Bernik, ki je od leta 1976 objavil in izdal nekaj obsežnih knjig o Cankarju. Zakaj sem zdaj jaz kot da bolj v ospredju, je veliko vprašanje. Res je, da moja knjiga Misliti Cankarja zajema delo petdesetih let o Cankarju in za Cankarja. S Cankarjem sem se ukvarjal že pred letom 1968, v študentskih letih, a se mi tiste študije niso zdele tako posrečene, da bi jih uvrstil v to knjigo. Nastajale so v različnih časovnih obdobjih, polovica pred osamosvojitvijo in druge do danes. To se jim pozna. Vse so posvečene Cankarju na poseben način."
Kaj se je dogajalo zadnjega pol stoletja s Cankarjem, če ga umestimo med mistifikacijo največjega slovenskega pisatelja in banalizacijo? Tudi s Prešernom se dogaja nekaj podobnega - od himne do čokoladnih kroglic.
"Omenjate Prešerna v zvezi s Cankarjem. Kmalu po smrti je postal nacionalni pesnik, kasneje je doživljal ugovore ali celo zavrnitve. Spomnimo se na Antona Mahniča in druge. Ob njegovem Krstu pri Savici so se zbujali takšni in drugačni pomisleki kar precej časa. Po prvi svetovni vojni pa je vendarle enotno mnenje, da je Prešeren nacionalni pesnik posebne kvalitete. Pri Cankarju je teklo nekoliko drugače: za življenja je bil deležen predvsem negativnih kritik, česar za Prešerna ne bi mogli trditi. Vsaj v ožjih izobraženih kulturnih krogih je bil priznan. Pri Cankarju je bilo nekoliko drugače in po njegovi smrti so se mnenja o njem razdelila, čeprav je bil zmeraj priznan za osrednjo osebnost slovenske moderne, našega pripovedništva, dramatike. Ampak ob njem so se lomila kopija, kaj je pravzaprav bil in ali je zmeraj z vseh strani popolnoma sprejemljiv. Bila je debata med tem, koliko je bil katoličan in koliko ne. Koliko je bil socialist in koliko ne."
V Cankarjevem domu in Mestnem muzeju Ljubljana bodo 18. junija odprli veliko pregledno razstavo, posvečeno Cankarjevemu življenju in delu Ivan Cankar in Evropa. Postavitev v Mestnem muzeju bo osredotočena na Cankarjevo življenje, tista v Cankarjevem domu pa na njegovo delo. Razstava bo pokazala, kako je Cankar ustvarjal iz izhodišč in spodbud velikih evropskih mislecev in umetnikov od Platona do Marxa in Nietzscheja, od Shakespeara in Cervantesa do Ibsena in Zolaja, od Thomasa Manna do Franza Kafke. Pokazala bo posebno izvirnost Cankarjeve literature, pripete na slovensko moralno in socialno tradicijo. Izzivalno postavitev avtorsko snuje Janko Kos v sodelovanju z Ženjo Leiler, za vizualno podobo in postavitev pa bo poskrbel Silvan Omerzu.
O Cankarju bi morali učiti tudi pri zgodovini
Za letošnje jubilejno leto napovedujejo izid nove biografije Ivana Cankarja izpod peresa ddr. Igorja Grdine. "Skrajni čas je, da se najde avtor za sodobno biografijo Cankarja, pa ne samo to, ampak geografijo njegovega osebnega življenja," pravi akademik.
Cankarju je bilo jugoslovenarstvo absolutno tuje in zoprno in boril se je zoper njega. V tem smislu je bil in je še zmeraj nekakšen predhodnik naše osamosvojitve. V njegovem času jasno ni bilo mogoče misliti na državno samostojnost Slovencev, ampak v to smer je kazala njegova misel, da so Slovenci nekaj drugega od drugih jugoslovanskih narodov in da je njihovo mesto v Srednji Evropi. To je nakazal Cankar v predavanju Slovenci in Jugoslovani.To je bila iztočnica za osamosvojitev, da ne spadamo v balkansko državo, kar je Jugoslavija dejansko bila, ampak da smo del Evrope v širšem smislu.
"Cankar v stripu? To je čisto sprejemljiva oblika, čeprav je problem, koliko se sme Cankarja na ta način poenostavljati. Sicer so mi všeč popularni pristopi k Cankarju, ne smejo pa preprečiti, da bi se mu približali s tehtnejšega stališča."
