Hamletovska dilema o vojski

Počasi že lahko sklenemo, da bo vladna ekipa Mira Cerarja prva po letu 2008 dokončala mandat. Hkrati pa vse bolj očitno postaja, da na področju obrambe, kjer odgovornost nosi najmanjša koalicijska partnerica - Socialni demokrati, do volitev ne bo vidnejših premikov. Procesi se zapletajo tako pri investicijah, denimo nabavi novih osemkolesnih oklepnikov, ki naj bi v prihodnosti tvorili ključno zmogljivost Slovenske vojske, kakor tudi pri sprejemanju zakonodaje. Majhna je verjetnost, da bosta novi sistemski zakon o obrambi in zakon o službi v Slovenski vojski dobila v zakonodajnem telesu zadostno podporo. Zapleti se vrstijo ne le v odnosih z opozicijo, ki je ključna za sprejetje krovnega obrambnega zakona (ta namreč zahteva dvetretjinsko večino v parlamentu), pač pa tudi med koalicijskimi partnerji, ki so v procesu usklajevanja zakonodaje večkrat izrazili pomisleke v zvezi z rešitvami, ki jih je pripravila ekipa Andreje Katič.
Izzive obrambnega sistema naše države smo od leta 2010 naprej, ko so se začeli obrambni izdatki zaradi krize drastično krčiti, pa do današnjih dni, ko se je začela finančna krvna slika obrambnega sistema popravljati, sistematično analizirali iz več zornih kotov. Skozi leta nestabilnih vlad so se težave le kopičile, rešitev zanje pa zaradi izrazite nestabilnosti v političnem prostoru ni bilo. V medijih so bili najbolj izpostavljeni problemi finančne in posledično investicijske narave. Po spodletelem "poslu stoletja" s finsko Patrio zaradi šibkih finančnih zmožnosti država sploh ni resneje razmišljala o investicijah na področju obrambe. Nezadovoljstvo v zvezi Nato se je stopnjevalo zaradi neizpolnjevanja zavez, tudi vrhovni poveljnik Borut Pahor ni skoparil z negativnimi ocenami. Toda vedno znova je dodal, da so "svetla točka slovenskega obrambnega sistema" pripadniki in pripadnice. Oni so veder obraz Slovenske vojske. "Lahko občudujemo njihovo pripadnost, predanost in visoko motiviranost v usposabljanju, izvajanju nalog, tako v domačem kot v mednarodnem okolju," je večkrat poudaril.
Danes, ko je tudi javnofinančna slika nekoliko bolj "vedra", a še nikakor ne idealna, pa postaja jasno, da bo morala politika, skupaj z njo pa tudi slovenska družba, spremeniti svoj odnos do vojske in obrambnih struktur, če bo želela zagotoviti preživetje osrednjega stebra obrambe - Slovenske vojske. Če se bo trend zaposlovanja v vojski nadaljeval, bo vojakov v nekaj letih le še za vzorec. Že danes je med 6826 pripadniki le 40 odstotkov navadnih vojakov. Ostalo so častniki, podčastniki, vojaški uslužbenci ter ostalo civilno osebje. Trendi zadnjih nekaj let kažejo, da država sploh ni več zmožna zapolniti vojaških vrst, ker je postal vojaški poklic zaradi slabega plačila in neugodnih delovnih pogojev povsem nekonkurenčen na trgu delovne sile. Od leta 2012 naprej število pripadnikov in pripadnic ne dosega kadrovskega načrta, ki ga določajo strateški dokumenti, potrjeni v vladi in v državnem zboru. Vsako leto je kadrovska struktura Slovenske vojske bolj klavrna. Iz generalštaba prihajajo zaskrbljujoča priznanja o fizični izgorelosti osebja in da vojska le še s težavo izvaja vse z zakonom predpisane naloge.
Poznavalci opozarjajo, da za soočenje s to situacijo ne bodo dovolj kozmetični popravki sistema, temveč celovite sistemske rešitve. Teh po prepričanju strokovne javnosti predlogi nove zakonodaje, ki bo bržkone neslavno pogorela v državnem zboru do volitev, ne prinašajo. Spremembe, ki so jih pripravili na ministrstvu, naj bi med drugim prinesle izboljšanje statusa vojakov v družbi ter rešitve zanje po dopolnjenem 45. letu, ko jim preneha delovno razmerje v vojski, če slučajno ne sodijo med bolj posvečene - med častnike. Toda težava ostaja, da predlagana zakonodaja ne ponuja učinkovitih odgovorov za popolnjevanje vse bolj razredčenih vojaških vrst. Namesto tega predlagana sprememba zakona o obrambi in drugega zakona iz mini reformnega paketa prinaša nekaj ugodnosti vojakom, vendar so strokovnjaki te spremembe že označili za "gasilske" ukrepe, ki bodo morda (začasno) omejili osip vojakov, če bo parlament potrdil zakone, ki so jih tri leta pripravljali na ministrstvu pod taktirko Andreje Katič.
Brez dvoma ti popravki ne bodo zagotovili stabilnega sistema in kadrovske strukture skladno s strateškimi usmeritvami. Zato bržkone ne bo nobene škode, če prenovljena obrambna zakonodaja ne bo dobila ustrezne podpore v državnem zboru. Kajti od sistemskega zakona, ki se ga potrjuje z dvetretjinsko večino, se pričakuje, da prinese rešitve za sistem za daljše časovno obdobje. Za kaj takega bo morala ena naslednjih vlad pripraviti radikalne spremembe, s katerimi si bo nakopala precej antipatij v javnosti, pa tudi odprla rane med ostalimi uniformiranimi poklici v javnem sektorju. Dejstvo je, da drastičnega dviga plač vojakov ne gre pričakovati. Ena od stimulacij bi utegnile biti bonitete na račun deficitarnosti poklica. Vsak nadaljnji korak v tej smeri bo sprožal zahtevne politične diskusije. Slovenska politika in z njo vred celotna slovenska družba sta se znašli pred hamletovsko dilemo, saj bosta morali skupaj odgovoriti na preprosto vprašanje: ali želimo ohraniti Slovensko vojsko? Za Slovensko vojsko bo to kmalu pomenilo: biti ali ne biti. Šele razrešitev te shakespearjevske zagonetke bo determinirala nadaljnje korake prihodnjih političnih odločevalcev.