Prejšnji teden je v Sobotni prilogi Dela izšel pretresljiv članek o evtanaziji. Zgodba zgodovinarja Pleterskega najbrž ni pustila neprizadetih niti tistih, ki menijo, da sta samomor s pomočjo in uboj iz usmiljenja nedopustna. Gre za žalostno zgodbo o konkretnem človeku, ki si na stara leta želi umreti. O človeku, ki (zaenkrat) ne more in ne sme umreti. O človeku, ki je že hotel umreti, a so mu to preprečili. Ker so ga rešili. Rešili v narekovajih.
Pismo iz onostranstva
Dr. Janko Pleterski pri svojih 95 letih živi v domu za ostarele. Fizično opešan in nemočen, a še bistrega duha. Z leti je izgubil sluh in vid. Pred časom si je prerezal žile. Ker je imel dovolj trpljenja in je hotel dostojanstveno oditi. Ni mu uspelo, ker ga je osebje našlo, še preden je izkrvavel. Potem je prostovoljki narekoval naslednje pismo:
"Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava. Hočem posebej poudariti, da vztrajam pri stališču, da bi morala biti ta pravica do smrti priznana v Sloveniji pa tudi v vseh drugih državah. Moja želja in namen sta opozoriti Državni zbor RS kot najvišji organ naše državne suverenosti, da mora sistem demokracije to vprašanje pravice rešiti sistemsko. Sam v tem smislu kaj drugega ne morem storiti več."
Life sucks
Z nekaj neumestnega cinizma bi lahko rekli, da je ta problem že sistemsko rešen: človek po zakonu pač nima pravice umreti - vsaj ne na tak način, da bi mu zdravniki in svojci pri tem pomagali.
S še več cinizma pa bi lahko celo rekli, da je tako prav. Že res, da life sucks. Toda ravno zato naj evtanazija ostane prepovedana. Seveda bomo na koncu vsi umrli. Toda zakaj ne bi v terminalni fazi še malo trpeli, če nam naključje ali usoda ali bog ali karkoli večjega od nas to pač nameni? Ali se brezupno umirajoči - in tisti, ki jih gledajo, kako umirajo - imajo pravico temu izogniti? Umreti na lahek in neboleč način je sreča, ne pravica. Recimo, da je mogoče lepo umreti, toda ni vsem to dano. Besedi "trpljenje" in "potrpljenje" nimata brezveze istega etimološkega izvora. (In če ne verjamete slovenščini, potem pomislite, da tudi v angleščini beseda "patient" pomeni tudi "potrpežljiv".)
Trisomija 13
Omenjenega članka o evtanaziji pa ni dobro prebrati samo zaradi zgodbe o nesrečnem starcu, ki ne more in ne sme umreti, temveč tudi zaradi tega, kar pove oče deklice z genetsko okvaro, ki je čudežno preživela že celih sedem let. Ali bi dal svojo prizadeto hčerko ob rojstvu evtanazirati, če bi imel možnost? "Težko vprašanje. Takrat morda ne. Zdaj, po dolgoletni izkušnji, če bi se mi po čudnem naključju rodil še en težko prizadet otrok, (pa) bi želel imeti to možnost." In ali bi dal svojega prizadetega otroka evtanazirati zdaj? "Pri sedmih letih nikakor. Ta otrok je del našega življenja, radi ga imamo. Žalostni bomo, ko bo odšel."
Svetost življenja
Jaz osebno evtanazijo podpiram. Argumenti proti so seveda smiselni in jih upoštevam ali vsaj spoštujem. Kljub temu pa mislim, da bi morala biti dovoljena. Odločitev za smrt je osebna odločitev vsakega posameznika, ki bi mu jo družba - v določenih primerih in pod določenimi pogoji - morala omogočiti, ne pa da jo pavšalno in absolutno, za vse počez prepoveduje.
Argument za prepoved evtanazije v večini držav po vsem svetu je ta, da bi bila možnost samomora s pomočjo in uboja iz usmiljenja v nasprotju s svetostjo in nedotakljivostjo življenja in s človekovim dostojanstvom. To ne drži. Svetost življenja in človekovo dostojanstvo lahko vključujeta tudi to, da človek po nepotrebnem ne trpi in ne živi, če nima smisla. Na splošno mislim, da je prepoved evtanazije odslužena moralna zapoved in da sta svetost in dostojanstvo ne več veljavna izgovora. Molče trpeti brez možnosti izboljšanja in čakati na smrt po volji višje sile je v bistvu versko blazno. V vsakem od nas so religiozna čustva zelo globoko zakoreninjena. Tudi v ateistih, da ne bo pomote. Dokler tega sami ne doživimo.
