Družbenokoristni populizem?

Mnogi s populizmom nimajo težav. Najprej so tu mešetarji pozitivnega populizma, ki nas prepričujejo, da je mogoče politični koncept, ki temelji na demontaži demokratičnih institucij in šovinizmu, obrniti naokrog kot teden dni stare gate in na njem graditi narodno enotnost, ljudsko blaginjo in združene države Evrope.
Potem so tu politiki, ki so tako očarani nad volilno učinkovitostjo populistične demagogije, da so v upanju na večji kos volilne pogače pripravljeni pozabiti na lastne vrednote, načela in obljube.
Na koncu obstajajo tudi ljudje, ki se sicer imajo za progresiste, a vendarle verjamejo, da bi veljalo s populizmom ravnati bolj v rokavicah. Kot mi je na nedavni konferenci o stanju demokracije v svetu ogorčeno zabrusila britanska novinarka, si populizem zaradi svoje legitimnosti, demokratičnosti in koristnosti zasluži bistveno več rešpekta, kot sem mu ga v uvodnem nagovoru namenil sam.
Populizem, tako gospa novinarka, je legitimen, saj predstavlja upravičen upor ponižanih in razžaljenih množic proti odtujenim, če že ne skorumpiranim elitam. Je demokratičen, saj v politični prostor vrača mnoge, ki so bili v preteklosti marginalizirani v procesu demokratičnega odločanja. In končno je populizem tudi koristen, saj opozarja na nerešena družbena vprašanja in probleme. Šah mat.
Ali pa tudi ne. Poglejmo najprej, kaj o tem meni Robert, 71-letni gospod, ki se rad igra z miniaturnimi vlakci v merilu HO. Robert ima rad tudi ladjice, vendar so nekoliko manj miniaturne. Zadnja meri 60 z muranskim steklom, marmorjem in perujskim mahagonijem okrancljanih metrov. Robertovo osebno premoženje je ocenjeno na približno milijardo dolarjev, njegov investicijski fond Rennaissance Technologies, ki ga je lani v upravljanje predal hčerki Rebekah, pa na več kot 50 milijard dolarjev. Navkljub precejšnjim stroškom za očkove vlakce, ladjice in druge igračke ima družina Mercer dovolj pod palcem, da so postali ne samo največji donator Trumpove predsedniške kampanje, ampak tudi glavni finančni podpornik altdesničarskega trobila Breitbart News, pa še za kampanjo za brexit jim je ostalo nekaj funtov. Mercerji, več kot 80 milijard težka brata Robert in Charles Koch in samo drobec revnejši lasvegaški magnat Sheldon Adelson, so tipični predstavniki ljudi, ki popolnoma razumejo, kaj je populizem. Če bi res šlo za upor ponižanih in razžaljenih proti finančnim in političnim elitam, Donald od Roberta, Charlesa, Davida in Sheldona ne bi dobil niti ficka.
Ne gre za to, da volivci ne bi bili - pogosto zelo upravičeno - jezni na elite, problem je v tem, da je njihov bes zmanipuliran in usmerjen na ljudi in institucije, ki populistom predstavljajo politično konkurenco, oviro v osvajanju in izvajanju oblasti ali pa enostavno omogočajo odvračanje pozornosti od lastnih sumljivih rabot. Elite so vedno demokrati, nasprotniki brexita, sodišča, ki opravljajo svoje delo, civilna družba, kritični mediji, Večer, Bruselj, Murgle in Soroš, nikoli Robert, Charles, David ali Sheldon. Ali John. Ne gre toliko za antielitistični revolt razžaljenih množic kot za cinični nateg zrevoltiranega ljudstva s strani populističnih elit.
Glede trditve, da je populizem demokratičen, ker v proces odločanja vrača ljudi, izrinjene iz političnega prostora, bi dejal, da do neke mere drži. A po drugi strani je res tudi to, da bo povratek v demokracijo pod pokroviteljstvom populistov težko izboljšal njihov politični, socialni in ekonomski položaj. Prej nasprotno. Če ne verjamete, pomislite na vse bolj očitne ekonomske posledice brexita. In naj vas ne zapeljejo podatki o ameriškem gospodarskem razcvetu. Ta se bistveno bolj čuti na Wall Streetu kot med vse bolj praznimi tovarniškimi halami v Ohiu, Pennsylvaniji ali Michiganu, državah, ki so na volitvah prevesile tehtnico na Trumpovo stran.
A ker populisti vedo - kot je dejal že Abraham Lincoln -, da lahko vse ljudi nateguješ nekaj časa, nekaj ljudi ves čas, ne moreš pa vseh ljudi nategovati ves čas, so se na to ustrezno pripravili. Svojim volivcem namesto kruha ponujajo adrenalin. Sovraštvo in strah do tujcev, nacionalizem in rasizem niso cilj, ampak sredstvo. Populizem svoje volivce ponižujoče izkorišča, obenem pa jim daje občutek moči in samospoštovanja, temelječega na prepričanju, da je nekdo vreden še manj od njih.
Na koncu še trditev, da je populizem koristen, ker opozarja na pereče nerešene družbene probleme. Morda, a to je tako, kot bi dejali, da je zobna gniloba koristna, ker opozarja na slabo ustno higieno. Demokraciji danes res krepko smrdi iz ust, a rešitev ni v kariesu, ampak v doslednejšem umivanju zob. Rešitev je v večji socialni pravičnosti, ki ni le etični imperativ, ampak predpogoj za učinkovito in uspešno družbo, v kateri ima vsakdo pravico do dostojnega življenja in možnosti, da do konca razvije svoje individualne talente in ambicije. Rešitev je v večji učinkovitosti in odzivnosti politike na stiske, potrebe in aspiracije ljudi. Rešitev je v odprtosti, strpnosti in spoštovanju različnosti in človeškega dostojanstva za vse.
Rešitev je v vladavini prava, ki ni sama sebi namen, ampak je vpeta v okvir demokratičnih norm in človekovih pravic. Rešitev je v mednarodnem redu, ki temelji na pravu. To zahteva dosledno spoštovanje mednarodnih obveznosti, vključno z zaščito človekovih pravic in svoboščin, katerih glavni namen je od samega začetka obramba pred ponovnim vzponom podivjanega nacionalističnega populizma. Rešitev je v večji integriteti. Nič ne omaja zaupanja v demokracijo bolj kot politika in država, ki nista imuni proti korupciji in kraji. Rešitev, na koncu, je v doslednejšem spoštovanju lastnih vrednot, načel in obljub.
Politike, ki od svojih državljanov pričakuje bolj etično držo, kot jo zmore sama, pred populistično volilno zmago ne morejo obvarovati ne pendrek ne žica ne vodni top.