Če sem se kdaj spraševal, po čem diši denar, sem odgovor dobil minulo soboto – po nogah. Prepotenih in pregretih od cenene sintetike. Razodetje, ki me je doletelo v garderobi tiste priljubljene prodajalne z oblačili v avstrijskem Seiersbergu, kjer ob sobotah in pomembnejših slovenskih državnih praznikih srečaš polovico Maribora. Ker je poceni in udobno, sešito v Bangladešu in Kambodži, ter še vedno videti bolje kot vreča za krompir. In ker je nekje na pol poti do Ikee, resničnega prazničnega svetišča tistih Slovencev, ki še vedno hrepenijo po svoji lastni obljubljeni deželi. Medtem ko se v Ljubljani obnašajo, kot da namesto Ikee gradijo Sagrado Familio.
Kakor koli že, parkirišče je bilo nabito polno. V glavnem slovenskih registracij. Iz zvočnikov so odzvanjale slovenske besede, veliko je bilo tudi slovenskih prodajalk. Morda smo res izgubili del Istre, a očitno pridobili predmestje Gradca.
Delalo je dvajset blagajn, pa so vrste bile še vedno kilometrske. Še dobro, da je bila sobota. Glede na to, kako zelo bojda Slovenci cenimo družinske vrednote, bi v nedeljo najbrž bilo povsem prazno.
Pred garderobami je vladalo izredno stanje. Vsi bi najraje pomerili vse, a je v mračno kabino, prežeto z vonjem po pregretih in na lastne kile jeznih telesih dovoljeno nesti le osem oblačil hkrati. Sredi slavja, ker mi je končno uspelo najti hlače z dovolj elastana, da gredo čez moja bleda pisarniška stegna, sem skoraj pozabil, da se nakupovalna mrzlica ni še niti prav začela. Kljub lučkam, ki jih v prodajalnah po novem prižgejo že skoraj za veliki šmaren.
