Degradirani

Magna. Pinus, sedaj Albaugh, posodobljeno in podaljšano letališče z milijoni vzletov in pristankov (pustimo ob strani kitajske hece, nočni kargo je precej zanimiva gospodarska panoga prav zato, ker jo marsikje v Evropi preganjajo). Potem sta tukaj še avtocesta, ki je ena glavnih povezav med vzhodom in zahodom Evrope, ter kmetijstvo, ki je po večini daleč od ekološkega, vsaj tako že leta kažejo meritve kakovosti podtalnice Dravskega polja, ki je obogatena s praktično vsemi kmetijskimi grehi preteklih desetletij še danes. Vključno z atrazinom in drugimi pogruntavščinami kmetijske revolucije. Postajajo kraji v trikotniku Maribor, Rače, Miklavž nekakšno industrijsko središče ali smetišče Evrope? Je nujno, da je cena za razvoj degradacija okolja, in kdo bo sešteval vplive vseh omenjenih razvojnih investicij?
Primer Albaugh je zanimiv z več zornih kotov. Če je prihod kanadske Magne v občino Hoče - Slivnica sprožil lokalni in državni upor, v sosednjih Račah, kjer je pravkar na vpogled dokumentacija o širitvi proizvodnje v Albaughu, ni zaznati pretiranega vznemirjanja. In prav to je razlika med prišleki, ki želijo sredi njive postaviti popolnoma nove hale, ki bodo obremenjevale okolje, pa nihče ne ve, koliko in kako, in "dobrimi" starimi podjetji, ki so tukaj že tako dolgo, da so postala čisto normalni del vedute kraja, in za katera je dokazano, da ob tihi podpori lokalne skupnosti onesnažujejo že desetletja.
Zagotovo se bo moral Albaugh nekoliko bolj potruditi, če želi povečati proizvodnjo glifosata v Račah, to napoveduje že državna agencija za okolje, od nedavnega pa tudi župan, ki doslej s kemijsko proizvodnjo v centru Rač ni imel prevelikih težav, sedaj pa je, kot kaže, prekipelo tudi njemu. Pomembno je še to, da se vse skupaj dogaja na že kontaminirani podlagi. Uradne meritve kažejo, da je Pinus skoraj vsako leto prekoračeval mejne vrednosti živega srebra, da je na območju že tako dovolj starih grehov nekih drugih sistemov delovanja, da je podtalnica tukaj že tako obremenjena s kemikalijami iz intenzivnega kmetijstva.
Pomembna je zgodba tudi zato, ker smo v Sloveniji prav te dni dobili popis funkcionalno degradiranih območij. Popis je naročilo ministrstvo za gospodarstvo menda, da bi se izvedla sanacija teh območij, a tudi predvsem zato, da bodo občine lahko na degradirana območja usmerjale nove investitorje. Slovenija ima za 3422 hektarjev fizično okoljsko ali socialno degradiranih površin, ministrstvo za gospodarstvo pa v njih vidi velik gospodarski kapital. A težava z okoljsko degradiranimi območji je, da jih je sorazmerno težko vrniti v prvotno stanje, vsaj ne brez velikih investicij, zato bo nujno skrbno spremljati, da se ta kapital ne spremeni v še hujšo degradacijo in bodo degradirani le še bolj degradirani. Skupaj z zakonom o spodbujanju investicij lahko dobimo še podlago za razlastitve. Idealen recept za trojno degradacijo torej - socialno, okoljsko in fizično.