Naslednji teden bo v Ljubljani najpomembnejši zunanjepolitični obisk zadnjega desetletja, mogoče pa še daljšega obdobja. Slovenijo bo obiskal zunanji minister ZDA Mike Pompeo. Da so zunanjega ministra superiorne velesile v transatlantskem prostoru zvabile v Slovenijo, je odmeven dosežek aktualne vlade, ki ji zunanjepolitični ton dajeta stranki SDS in Nova Slovenija, ki sta brezčasno, ne glede na ceno, zaverovani v nujnost odličnih odnosov Slovenija-ZDA.
Seveda ameriški zunanji minister ne pride kar tako na lepe oči in na prijazno povabilo v majhno državo, ki v zadnjih letih niti ni bila tako zelo poslušna do kapric Washingtona, bivši zunanji minister Karl Erjavec pa si je celo privoščil nekajkrat obiskati Moskvo.
Ameriškemu zunanjemu ministru, da obišče neko državo, četudi je zaveznica, je treba nujno obljubiti nekaj oprijemljivega. Američani so tako kot vse velike sile, Kitajci ali Rusi – in za razliko od Slovenije -, zelo pragmatični v svoji zunanji politiki. Vedno jih zanima konkreten izplen v skladu z njihovimi nacionalnimi interesi. In aktualna vlada, ki si je za enega od ključnih ciljev postavila ponovno vzpostavitev odličnih in tesnih odnosov z ZDA, svojega gosta kot vzorna gostiteljica ne bo pričakala praznih rok. Simbolično bo trdnost slovensko-ameriškega prijateljstva potrdila s podpisom skupne izjave o varnosti omrežij 5G. Tovrstne bilateralne sporazume z ZDA, katerih cilj je pod ne najbolj prepričljivo mantro varnostnih razlogov iz telekomunikacijskih trgov pregnati kitajski Huawei, podpisujejo države Rumsfeldove nove Evrope. To so pravzaprav tiste države, ki so nekoč, ne da bi preverile, koliko je vode v bazenu, preden so skočile vanj, podpisale znamenito, a proslulo vilensko izjavo. Z ZDA torej 5G-sporazume podpisujejo voljne države, ki niso sposobne na področju telekomunikacij prihodnosti, pa še zdaleč ne samo tega, razviti lastnega varnostnega interesa, kot to na primer zna Nemčija.
Slovenska zunanja politika se vrača v vilensko fazo
