Cankarjevi poklici

Ko je Ivan Cankar na današnji dan pred stotimi leti umrl, ni imel ničesar. Njegova dela so izhajala v za naše čase sanjskih nakladah, ampak od svojega dela brez pomoči dobrotnikov ne bi bil preživel. V času, ko so slovenski umetniki spet na trgu in ko od trga ne morejo preživeti tudi sedanji največji, se mi zdi od vsega letošnjega cankarjevanja morda najpomembnejša lekcija tista o njegovem poklicu in svobodi.
Četudi ni preživel od svojega dela, velja za našega prvega poklicnega literata. Pred njim so živeli ali od dediščine ali od druge službe. Cankar dediščine ni imel, v službo (za vsaj eno vemo, da jo je zavrnil - službo časopisnega novinarja oziroma urednika) pa ni hotel. Ko je v knjigi Ivan Cankar: portret genija ddr. Igor Grdina njegovo absolutno samosvojost in samostojnost na vseh področjih postavil kot pogoj njegove umetnosti, sem se zavedela, kako daleč smo prišli v stotih letih, da se nam zdi ta nekoč samoumevna relacija odkritje. Lastnina je vmes postala najvišji dosežek človeškega duha, opletanje z neodvisnostjo pa igračkanje tistih, ki nimajo pametnejšega dela. Svobodne umetnike je nadomestila proračunska postavka samozaposleni v kulturi.
Kaj pa se je zgodilo s poklici Cankarjevih junakov? Odkar imamo svojo državo, beremo Hlapce ob vsakih parlamentarnih in Romantične duše ob vsakih predsedniških volitvah. Od takrat dobro razbiramo tudi sprego kapitala, sodstva in politike in se nam kralj z Betajnove ne zdi več nadčlovek, ampak povsem navaden slovenski tajkunček. In ta čas med vrsticami čisto drugače odčitavamo tudi njegove župnike.
Kdor je bral Cankarjeve drame, se črni maši mariborske nadškofije ne čudi zares. V amaterskih izvedbah skratka gledamo vedno nove degradacije njegovih glavnih poklicnih izbir, novodobne poplitvitve njegovih politikov, podjetnikov, duhovnikov. In ko smo se ob približevanju vrhuncu praznovanja spraševali, kaj pa se je pravzaprav v teh stotih letih zgodilo z njegovimi najpogostejšimi junaki, učitelji, nam je banalna realnost prinesla odgovor tudi na to vprašanje. Drama Dušana Merca, ravnatelja (in tudi pisatelja in dramatika), ki je na svojo roko ločil žrtvi in storilca zlorabe, je drama hlapcev, z veliko in malo začetnico. Drama o tem, kaj more in mora narediti učitelj, da ne bi bil hlapec. Drama o tem, ali bo pokleknil pred starši (no, to je zdaj res nesramna uporaba lika cankarjanske matere, priznam) ali pred inšpektorji.
Kar se zdaj s to dramo dogaja, pa je tudi sežetek stoletnega manipuliranja s Cankarjem: ker Merčevo dejanje kot protisistemsko, opozicijsko slavi desna SDS, ga je problematizirala leva Mladina, ampak feministična struja ga je pa vseeno vzela v bran, ker je stopil na stran žrtev ... Po stotih letih takšnega lastninjenja Cankarja ostajajo vsaj njegova dela naša skupna last. Preberite kakšno.