Bronja Žakelj
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Ko petega končam in ko Rok konča prvega, rečeš: “Pikca moja zlata!” in se primeš za kuhinjsko mizo, kjer riševa. “Trebuh me boli že dolgo, to vesta, ne?” Pokimava, Rok žveči rdečo. “No, zdaj končno vem, zakaj.” Nad ustnico imaš drobne kapljice in mize ne spustiš. “Rano imam na želodcu, takšno, malo bolj veliko. So rekli, da mi morajo želodec odrezati, stric Vlado je rekel, da mi ga bo, in Bojan mu bo pomagal. V bolnico bom šla naslednji teden, nič naj vaju ne bo strah, hitro bom nazaj.” Zasmeješ se čudno in suho in potem spustiš mizo in naju stisneš k sebi. Stiskaš premočno in stiskaš predolgo. Boli me, ampak ne premaknem se. “Kaj pa moj rojstni dan?” ti rečem pod roko. Rečeš nič, ampak jaz vem, da boš takrat že doma. Ker vedno si. “Nič hudega ne bo,” ti rečem potem. “Ko ti dajo narkozo, diši. Videla boš Sneguljčico in sedem palčkov.” “A greva zdaj lahko na dvorišče?” reče Rok. Okrog ust ima rdečo.
Koliko lahko človek sploh zdrži?
“Avtorica je v ustvarjalnem procesu črpala iz spomina, zato ni nujno, da je delo natančna odslikava realnih dejstev in dogodkov,” je Bronja Žakelj zapisala v uvod k svojemu prvencu, literarizirani avtobiografiji. Kako točni so njeni opisi dogodkov iz družinskega življenja, bodo vedeli le tisti, ki so bili zraven, gotovo pa je dejstva iz vsakdanjika 70. in 80. let prejšnjega stoletja opisala nadvse realno. V prvem delu knjige se bodo nostalgično našli vsi tisti, ki so odraščali s kakavom Benko in Gavrilovićevo pašteto, deitom in albert keksi, sneženjem na televizijskem zaslonu, oddajo o morju in pomorščakih, štafeto mladosti, Alanom Fordom in vijuganjem Bojana Križaja.
A brezskrbno, navidez otroško popreproščeno pisanje - avtorica piše v sedanjiku, z glasom, ki ves čas nagovarja mamo in se spreminja, tako kot sama dorašča in zori - se po nekaj deset straneh nenadoma prelomi, ko Bronji, stari štirinajst let, umre mama. Te izgube nikoli ni prebolela, tudi zato, ker jima z mlajšim bratom niso omogočili žalovati. “Vem, da so naju z Rokom s tišino želeli le zaščititi, morda so mislili, da bova tako na izgubo malo pozabila, a tako preprosto ne gre,” pravi danes.
“O mami se ni več govorilo, o vsem, kar je bilo, se ni več govorilo, zato sem se v mislih znova in znova vračala v dni, ko smo bili še vsi skupaj, ter obujala spomine na to, kar smo počeli kot družina. To je bil edini način, da je v meni mama ostajala vsaj malo živa. Verjetno je to tudi razlog, da je moj spomin na to obdobje še danes tako živ. Na ta način sem poskušala preseči tišino, ki je sledila njenemu odhodu.”
Pa mama ni bila edina, ki je odšla. Potem je izgubila brata in ljubljeno babico Dado, v bistvu pa tudi očeta, ki se ni mogel spoprijeti z njeno boleznijo. Pri dvajsetih je namreč Bronja zbolela za rakom na bezgavkah, odkrili so ga, ko je bil že v tretjem stadiju. Šla je skozi kemoterapijo, obsevanja ... Vedno sama, osamljena. Obdana le z besedami brez vsebine, kot so na primer zdrži, saj bo šlo ... “Ljudje mi niso pustili prostora za moj strah pred boleznijo in smrtjo. Ko se ljudje o tem nočejo pogovarjati, te to osami.”
Belo se pere na devetdeset je tako predvsem roman o soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. Kljub žalostni, celo tragični vsebini, napisan tako, da knjige ne moreš odložiti. In ko še dolgo po prebrani zadnji strani razmišljam o tem, koliko lahko človek sploh zdrži, preberem na spletu, da so Bronji, zdaj odrasli ženski z dvema najstniškima otrokoma, letošnjo zimo diagnosticirali še dva raka ...
Zvezdana Bercko
