Alma M. Sedlar: Žvižgači, mediji in korupcija

Đorđe Perić in Ivan Simič ter davčna uprava (2006)

Razkritje: Tedanji inšpektor Davčne uprave RS (DURS)1 Đorđe Perić je kazensko ovadil Domna Zavrla oz. njegovo podjetje Partner Fin, sodelavca stranke SDS in najemnika storitev podjetja Simič & Partnerji. Zavrl je od države zahteval povrnitev domnevno preveč plačanih 109 milijonov tedanjih tolarjev (447.000 evrov) plačanega DDV, kar je zbudilo pozornost davčnih inšpektorjev. Zaradi visokega zneska je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost za čas, ko naj bi bil nastal dolg države do Zavrlovega podjetja. Davčnemu inšpektorju Đorđu Periću se je po poročanju Mladine (Mićić, 2007) zahteva zdela sumljiva.

Valerija Lesjak in ministrstvo za delo (2008)

Razkritje: Valerija Lesjak je bila direktorica Lambrechtovega doma starejših v Slovenskih Konjicah. Več let je (tudi javno) opozarjala na gradbene napake, ki naj bi jih bilo pri obnovi doma upokojencev naredilo podjetje Kongrad, zaradi česar naj bi bili zaposleni v domu in varovanci večkrat v nemogočih razmerah (Jeranko, 2010).
Direktorica doma je bila po lastnih navedbah prisiljena podpisati izjavo, pripravljeno s strani uradnika ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v kateri naj bi izjavila, da so bile odpravljene vse napake na objektu. Pozneje je poudarjala, da se ji je zgodila krivica in da je svoje delovno mesto izgubila, ker “ni hotela biti ena izmed njih”.2 Njen primer bi lahko umestili v kategorijo 2) Razkritja po posledicah, saj je na nepravilnosti najprej opozarjala pristojne (resorno ministrstvo), v medijih pa je nastopila šele potem, ko se ministrstvo ni (ustrezno) odzvalo in je prišlo do vidnih napak na objektu ustanove, katere direktorica je bila.
Vloga medijev: Mediji so o dogodkih, povezanih z obnovo Lambrechtovega doma, poročali relativno “uravnoteženo”. O tem, kdo ima prav, se niso opredeljevali. Medtem ko so direktorja podjetja Kongrad Franca Lašiča, potem ko je vložil več tožb zoper Lambrechtov dom ter resorno ministrstvo, prosili za izjave in jih objavili, je iz več medijskih objav mogoče razbrati, da so bili do Valerije Lesjak, ki je na nepravilnosti opozarjala, v nekaterih medijih manj prizanesljivi. Niti v enem mediju je niso prepoznali oziroma opredelili kot “žvižgačko” oziroma prijaviteljico nepravilnosti. Zgovorni so naslovi nekaterih člankov (npr. Grušovnik, 2012) in navedbe v njih; novinarka navaja trditve ministrstva, da Lesjakovi mandata niso podaljšali zaradi nezadovoljstva z njenim delom. Projekt naj bi bila “na lastno pest spreminjala”, s čimer naj bi bila “presegla svoja pooblastila in s tem tudi sama pripomogla k napakam pri naložbi”. V zvezi z Valerijo Lesjak novinarka uporablja izraze, ki bi jih lahko označili (vsaj) kot posmehljive ali celo žaljive, recimo “čeprav se je Lesjakova še pred kratkim javno razburjala, da je postala nič krivi grešni kozel …”; “… izgovorila se je …”; “... gladko je zavrnila …” Novinarka tovrstnih izrazov ni uporabila ne v delu, kjer predstavi plat zgodbe direktorja Kongrada (ta zatrdi, da česa takega ni še nikoli doživel ter “gospa se je kar naprej prepirala in nas obtoževala, čeprav smo vse napake odpravili do predpisanega datuma” …).
Ko so bile novembra 2015 izvedene hišne preiskave zaradi suma zlorabe položaja pri obnovi oziroma gradnji Lambrechtovega doma, ker ministrstvo kljub številnim napakam pri grad­nji ni unovčilo bančne garancije in je bil zaradi domnevno škodljive pogodbe pridržan tudi uslužbenec ministrstva, so mediji, ki so o tem poročali, sicer omenjali, da je na nepravilnosti opozarjala nekdanja direktorica Valerija Lesjak.
Delo (Kuralt, 2015) je v sicer korektnem članku Po sedmih letih kriminalisti v Lambrechtov dom in na ministrstvo npr. navedlo: O zadevi Lambrechtov dom je bilo poleg uslužbencev MDDSZ seznanjenih več ljudi, predvsem Konjičanov. Ti so si želeli, da bi se zgodba umirila, tudi zaradi Kongrada, ki je bil že takrat v težavah, danes pa je tik pred propadom. Po naših informacijah so Lesjakovi očitali tudi, da bo prav ona kriva za novih 53 brezposelnih v občini ...
Niti en medij od številnih, ki so o dogodkih poročali (Dnevnik, Delo, Večer, 24.ur, RTV Slovenija), pa ni niti ob hišnih preiskavah kategorično potrdil, da se je izkazalo, da je imela Valerija Lesjak (najverjet­neje) prav, in da je bila zaradi žvižgaštva (opozarjanja na nepravilnosti) deležna povračilnih ukrepov. Podobno kot v primeru Đorđa Perića tudi v primeru Valerije Lesjak iz medijskih objav ni mogoče ugotoviti, kaj se je z njo zgodilo (dogajalo) v letih po razkritju. Po javno dostopnih podatkih se je po odhodu iz Lambrechtovega doma zaposlila na Mestni občini Celje kot notranja revizorka.
Učinek: Potem ko je podjetje Kongrad proti domu in pristojnemu ministrstvu vložilo več tožb, so po poročanju medijev kriminalisti 18. junija 2015 opravili več hišnih preiskav zaradi nepravilnosti pri obnovi Lambrechtovega doma. Obstajal je sum, da bi skrbnik pogodbe pri resornem ministrstvu zlorabil položaj, ker naj bi bil omogočil podjetju Kongrad protipravno korist v višini 280.000 evrov v času obnove doma v letih 2007 in 2008, obenem pa naj bi bil za toliko oškodoval državni proračun.3 Ministrstvo je za novogradnjo v del Lambrechtovega doma v letih 2007 in 2008 vložilo 4,7 milijona evrov.
Posledice za žvižgačko: Valeriji Lesjak po izteku mandata ministrstvo tega domnevno ni več podaljšalo zaradi nezadovoljstva z njenim delom (Grušovnik, 2012). Ponujenega mesta v obliki vršilke dolžnosti direktorja ni želela sprejeti, pozneje je nekaj časa delala v finančno računovodski službi Lambrechtovega doma, nakar se je po javno dostopnih podatkih (spletna stran Mestne občine Celje) zaposlila kot notranja revizorka na Mestni občini Celje.