Andrej Smrekar
Da Alana Forda v Narodni galeriji ne bo lahko postaviti, je bilo jasno od začetka. Ekspertna komisija, ki je ocenjevala muzejske programe, je projektu odrekla subvencijo. Najpogostejše vprašanje ob tej temi je tudi sicer bilo in še vedno je kjerkoli: "Zakaj pa Alan Ford v Narodni galeriji?" Celo Smiljaničev članek v Mladini pred odprtjem razstave bi lahko povzeli nekako takole: strip je položil staro damo Narodno galerijo! (O, kakšen dosežek!) Na to provokacijo je direktorica Barbara Jaki v otvoritvenem nagovoru povedala, da je stoletno damo pač srečal pol mlajši gospod, kar je verjetno bolj legitimna trofeja. A problem ni v formi, temveč v vsebini. Meje v glavah so neverjetno trdovratne, institucije in ideologija pa neizprosne. Institucije imajo za to fiskalne razloge in se kaj malo brigajo za smisel, ustvarjalnost in učinkovitost. Ujemanje vertikalnih in horizontalnih stolpcev je na prvem mestu. V ideologiji pa gre za sveto poenostavljanje zapletenega, ker je lažje deliti na starejšo in novejšo umetnost, visoko in ljudsko, na našo in vašo itd. kakor razmišljati o umetnostnih medijih kot nosilcih sporočil in različnih funkcijah umetnosti. Tisti, ki so brali Alana Forda, vse to zelo dobro razumejo.
“Alan Ford je še vedno zanimiv, ker je tisto, kar je prikazoval, sedaj naša resnica. Vrne nas v čase, ko smo se mu, ne vedoč, da bomo to živeli, smejali. Še vedno je uporniški – proti vsem sistemom in oblastem ... Ko me ljudje vprašajo, kaj Alan Ford pomeni meni osebno, vsi čakajo na odgovor, na veliko misel – pa je ni. To je preprosto moj poklon moji generaciji. Ljudje mojih let so bodisi lunatiki (ker smo ravno takrat leteli na Luno) ali pa fordovci.”
Rok Glavan, avtor razstave o Alanu Fordu v Narodni galeriji
Za fasado Narodne galerije je tudi njena klet, njeno podzemlje, njeno nezavedno
Novi oblastniki Forda ne berejo
“Alan Ford je bil v naši mladosti legalen stimulans za ohranjanje mentalnega zdravja in intelektualne kondicije. Razstava v Narodni galeriji danes pa ni tretji čudež za potrebe beatifikacije slovenskih svetnikov, ampak pomemben korak k umestitvi njenega poslanstva v panteon razuma, skepse in zdrave pameti hkrati.
Ker smo znali Alana Forda na pamet, smo dobro razumeli jugoslovansko politično realnost. Leta 1991 se je to znanje izkazalo za nepogrešljivo. Če se zdi svet neumnosti in korupcije na notranjepolitičnem področju in nove hladne vojne na zunanjepolitičnem področju znan, je to zato, ker novi oblastniki Forda pač ne berejo.”
Jožef Školč, nekdanji politik
