Kako se bo godilo Srbiji pod premierko
Draga Tanja,
oprostite za tale angleški uvod o vremenu, a ker beograjska poletja še predobro poznam, upam, da vaša mladost in pozitivna energija uspešno kljubujeta vročini. Kot je vsaj na daleč videti, se je pomirila tudi vročica okrog nove istospolno usmerjene srbske premierke, za nameček še s hrvaškimi družinskimi koreninami. Priznam, da sem bila med tistimi, ki jih je odločitev novoizvoljenega predsednika Aleksandra Vučića za Ano Brnabić, dosedanjo ministrico za lokalno samoupravo, ki ni želela biti označena kot lezbična ministrica, "ker drugih ministrov tudi ne označujemo kot straight ministre", presenetila in kar malo žal mi je bilo, da ne morem od blizu, v živo, spremljati tega trka konservativne in liberalne Srbije. Odlična marketinška poteza, so menili nekateri, drugi pa, da gre le za pesek v oči, ki Srbiji ne bo prav nič koristil. Seveda me zanima, kako gledate na to vi, pripadnica mlajše generacije, in krog vaših srbskih prijateljev ter znancev. Kaj mislite, kako se bo godilo Srbiji pod novo premierko?
No, pa me je že na začetku tega najinega pisnega klepeta zaneslo k politiki, brez katere nam, še zlasti na Balkanu, živeti ni. Tudi v literaturi, ki je vaša profesija in ljubezen, očitno ne. Saj veste, kako je rekel pisatelj in politik Vuk Drašković v intervjuju za naš Večer: "V literaturi mora biti toliko politike, kot je v naših življenjih nesreče." Literatura vam je seveda bližje, torej zdaj k vam, diplomantki primerjalne književnosti in doktorici literarnih ved z ljubljanske filozofske fakultete, Gorenjki, ki jo je usoda odpeljala na tuje. Kakšen poldrugi mesec je, kar sva se na Terazijah, v prostorih Društva beograjskih Slovencev Sava in Nacionalnega sveta, predstavniškega telesa slovenske manjšine v Srbiji, prvič - in upam, da ne zadnjič - srečali. Najina kavica pred predstavitvijo mojih Beograjskih pogovorov - saj veste, da v vlogi voditeljice klepeta o(b) knjigi s svojo pripravljenostjo niste naredili vtisa zgolj name - je bila dovolj dolga, da mi zdaj ni treba spraševati, kako se je dekle iz majhne vasi pri Tržiču znašlo prav v Beogradu. Kriv je fant?!
Ta hip berem Hišo Ivane Djilas, ki se je pred leti selila v smeri, nasprotni od vaše, iz Beograda v Slovenijo. "Sploh pa je zdaj, ko je kriza, moderno, da se vsi selijo v tujino," pravi nekje. Če bi vodila kriza tudi vas, bi vas najbrž v drugo smer, ljubezen pa ima svojo optiko in tako ste postali, naj uporabim kar vašo simpatično oznako, emigrantka srca. Je bilo tudi to z Beogradom, edinim velemestom na ozemlju, ki se mu je nekoč reklo Jugoslavija, ljubezen na prvi pogled? Kako po dveh letih tamkajšnjega življenja doživljate Beograd in Srbijo? Je to, da spričo mladosti niste obremenjeni s travmatično zgodovino, precejšnja prednost? Bi prikimali mnenju tistih, ki trdijo, da je biti Slovenec oziroma Slovenka v Srbiji privilegij, ker da imajo Slovenci tam dober status, status "bratujca", torej mešanice brata in tujca? Zanima me seveda tudi, zdaj ko ste že skoraj leto dni sekretarka Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, vaš pogled na Slovence, že od nekdaj živeče v Beogradu in Srbiji. Kakšno je sploh vaše delo na tem mestu? Naj podelim z vami "skrivnost", ki mi jo je zaupal Saša Verbič, predsednik Društva Sava in Nacionalnega sveta: da je imel z vašo izbiro srečno roko. Vidite, kako vas je bil našel, pa sem pozabila vprašati.
Vem, da ste kot študentka delali marsikje in marsikaj, da ste bili kot dijakinja na slovenski televiziji voditeljica Enajste šole, da ste doktorirali iz primerjave slovenske in srbske postmoderne književnosti, da se ukvarjate s prevajanjem in pisanjem knjižnih ocen, da se, skratka, vaše življenje sploh v veliki meri suče okrog knjig. Ali imate svojega najljubšega sodobnega avtorja, slovenskega in srbskega, oziroma avtorico, je tako klišejsko vprašanje, da mi ga je skoraj nerodno postaviti. A ker bo najina naslednja kavica kdove kdaj, naj bo. Koga bi oziroma boste nesli na plažo? Sama vedno odidem iz Beograda s polnimi vrečami knjig, in to ne samo zaradi njihove za slovenske pojme že skoraj smešne cene. Obožujem brskanje po policah tamkajšnjih knjigarn, odprtih in obljudenih še pozno zvečer, zato za konec samo še vprašanje: se vam zdi odnos srbskih bralcev do knjige drugačen kot odnos slovenskih?
Lep pozdrav v Beograd,
Darka Zvonar Predan
...
Ne bo hotela biti samo pesek
Draga Darka,
vtisi najinega prvega srečanja, zagotovo ne tudi zadnjega, so v meni še zelo intenzivni. Pravi užitek je bilo soustvarjati vsebino z nekom, ki je … hja, poln vsebine.
Prave vročine pred tem poletjem, ki ga prvič brez daljših pobegov preživljam v Beogradu, nisem poznala. Naše mesto se je prelevilo v betonsko džunglo, velikansko bitje, ki leži na soncu, navzven komaj gibno, čeprav pod kožo utripajoče mladostno. Pa vsak dan potožimo drug drugemu, medlimo v mestnih prevozih in se vedno znova umirjamo v klimatiziranih zavetjih – visoke temperature budijo tiho zavezništvo in, za čuda, umirjajo avtentično nestrpnost metropole. Namreč, prevroče je, da bi se človek posebej nerviral. Bila sem še zelo majhna, ko sem prvič ujela (in posvojila) očetove besede: "Ni grdega ali lepega vremena. Vreme enostavno je."
Kar se toplotnega nihanja trenutne politične situacije v Srbiji tiče, ko se pogovarjam s prijatelji in znanci, opažam različne odtenke. Občutek nemoči, prežet z naraščajočo apatijo, ki je na dan zadnjih volitev mnoge vodila v širokem krogu mimo volišč. Strah, ki mu botruje "velikobratska", posebej tudi medijska vseprisotnost sedanje vlade. Razburjenost – tudi tista, pozitivna – ob pripravljanju evropskega "jutri". Imenovanje Ane Brnabić za premierko je, kot ste zapisali, izzvalo različne reakcije. Nekateri verjamejo, da njene osebne opredelitve ne igrajo nobene vloge, drugi so prepričani, da gre za ustvarjanje lažne identitete odprte, moderne, sodobne družbe – torej pesek v oči. Vendar pa se mi zdi, da ne glede na skrite in odkrite motive Brnabićeva ne bo tako zlahka pristala na vlogo "zgolj peska". Ena od njenih namer, ki jo lahko izpostavim kot pozitivno, je digitalizacija birokratskega sistema, saj kot nekdo, ki se je nedavno s precejšnjimi napori umeščal v ta sistem, mislim, da je to ne samo potrebna, pač pa nujna poteza.
Res je, za moj prihod je krivo srce. Pripeljali so me književnost, študij in moja želja, da gradivo preučujem v njegovem primarnem okolju. Potem so si razni dejavniki podajali roke in tako je za moje ostajanje spet krivo – srce, poleg književnosti izpolnjeno še s tolikimi drugimi radostmi.
