Predstava umrla z igralcem

Bila je ena tistih predstav, ki bičajo naglavne grehe tukaj zdaj - ksenofobijo, homofobijo, primitivizem, pohlep, egoizem. Slovenstvo na psihiatrovem divanu z razkrečenimi nogami in tik pred lobotomijo, sem napisala lani novembra v kritiki predstave Mestnega gledališča ljubljanskega Svetovalec. "Katalog burlesknih dialogov", kot je svoj dramski prvenec poimenoval Mile Korun, je režirala mlada mariborska režiserka Nina Rajić Kranjac. Bilo je redko srečanje dveh močnih generacij slovenskega teatra - najstarejše in najmlajše - in simbioza navdihujočih izjemnosti, merjenje kanonske avtoritarnosti z neobremenjenostjo prihajajoče nove garde ustvarjalcev. Osrednji protagonist, motor predstave, ki se je pravkar uvrstila tudi na letošnji Festival Borštnikovo srečanje, je bil Gašper Tič.
Kar se ob tem Svetovalčevem odru dogaja osem mesecev po premieri, je preseglo vse meje in mere. Je simptom bolnega trenutka. Je srhljivo cinična, a tudi pošastno tragična, mrhovinarska groteska, ki je onkraj Talije mnogo bolj sprevržena, kot je oder lahko kadarkoli. Kot je zapisal kolega Marko Crnkovič: "Če človek ne bi bil mrtev, bi bilo posmrtno življenje nekaj najhujšega, kar se mu lahko v življenju zgodi". Paradoksalno je, kako daleč smo od tistega starolatinskega De mortius nil nisi bene ali O mrtvih nič razen dobrega. Kot bi pieteta do pokojnega, spoštovanje do zasebnosti, empatija do družine in človečnost bile naenkrat puhlice, ki jih je prevpila mrhovinarska sla klikavcev in spletnih opravljivcev, naslajajočih se ob vsaki krvavi črnokroniški tragediji. Ampak saj tudi tisti Hilonov ali Solonov izrek o mrtvih in vsem dobrem o njih tudi v moralnem oziru zaostri ironična parafraza De vivis nihil nisi verum ali O živih nič razen resničnega.
Tisto predstavo MGL je nosil v vsej silovitosti svojega žarečega talenta Gašper Tič. Bil je veliki mali človek v tistem SLO-reality šovu naše banalne vsakdanjosti, ki ga je predstava utelešala ali bolje raztelešala. Tič je bil Svetovalec, klovn, naivno simpatični zdravilec družbe, mojster Polde, Shakespeare ... Bil je vseobsegajoči dramsko postdramski lik, tudi on sam je bil - s svojimi primorskimi vokali in šegavo, lucidno, vitalistično naturo. Ranljiv in krvavo odkrit je bil pred nami na rampi. Vseskozi razpet med blazno navidezno močjo in totalno nemočjo, resignacijo nad lažno pozlato teatra in realnosti ob njem. Celo do samodestrukcije ga je prignal ta nori svet - do štrika, ki pa ga odloži - zaradi glavobola. Spremljali smo mnogotere premene njegovega lika - od guruja do pomilovanja vrednega slehernika. In uživali ob genialnosti in vseobsežnosti njegovega daru, darov. Tič je predstavo tako zaznamoval, tako prežarčil, da je brez njega kratkomalo ni več. Kot je zapisal njegov igralski kolega Gregor Gruden v enem od mnogih odzivov post mortem na spletu: "Bil je utripajoče srce gledališča, dajal mu je ritem in življenje. Ostali organi bomo njegovo funkcijo v neki meri sicer prevzeli, da ostanemo in nadaljujemo, ampak je izgubljeno nepozabno in nenadomestljivo. Nič več ne bo, kot je bilo ..."
Z njegovo smrtjo tudi predstava umre, a tukajšnja bulvarskomedijska realnost z igralčevo smrtjo novo, srhljivo predstavo v ponorelem času brezčastja šele začne. Vnovič se obuja tisti grozljivi gen krvi in sperme, če uporabim jezik tukajšnjih tabloidov in spletnih forumov. Na vesti - dobesedno - ima že nekaj zločinov zoper človečnost na tukajšnjem prizorišču najbolj tragičnih zgodb realnosti. Hijenski refleks obvladuje tiste pošastne klikavce, ki sladostrastno tacajo tudi po truplih in njihovi pietetni nedotakljivosti.
Razlika med kredibilnim in nekredibilnim, med tehtnim in neverodostojnim medijem je prav v etičnem razmerju do najgrozljivejših tem resničnosti. V tehtanju med slo po krvi mrhovinarskih mas in razumom ter dostojnostjo mora v vseobči ponorelosti - pa čeprav brez upa zmage - zmagati spoštljivost. Tiste, ki jih v javnem interesu zanimajo podrobnosti javnih osebnosti, tudi po ali ob njihovi tragični smrti, je treba preglasiti s kultiviranostjo in kulturnostjo. Ko gre za kulturnika morda še bolj? Čeprav je - jasno - enak med enakimi, za časa življenja in smrti. A prav Tič nam je z odra tolikokrat svetoval, kako se spoprijeti z zablodami, ekscesi in zrcalil vse anomalije, vse perverzije trenutka.
Grozljivo je, da klikanost medijskih objav dosega vrtoglave cifre v zgodbah, kot je bila tista najbolj tragična z mariborskim ravnateljem ali jeseniška deklica ali ... Premosorazmerno s stopnjo srhljivosti se kopičijo obiski, všečki na spletu in v imenu nekakšne javnosti se terja resnica o vsem, tudi zagrobno. Črna kronika res ni kultura, kultivirana pa bi morala biti. Zlasti zato, ker se dotika ultimativnosti, končnosti. Skrajno patetično, konzervativno, nemoderno se je zoperstavljati domnevni pravici do javnosti - in v primeru Tiča je bila medijska avtopsija pred avtopsijo že izvršena. Tu ni več pomoči, a zoperstavljanje razuma in etosa pred brutalnostjo je (še) zmeraj mogoče. In mora biti. Tudi v spoštljivem spominu na sijajnega igralca.