Pranja denarja ne sme biti, je po dobrih dveh urah pred državnozborsko preiskovalno komisijo, ki ugotavlja zlorabe v bančnem sistemu, danes odgovoril Božo Jašovič, predsednik uprave NLB od jeseni 2009, prej v službi v Banki Slovenije. Če se je zgodilo, pa da je treba ugotoviti, kdo je to naredil. Toliko časa v več kot triurnem zaslišanju je bilo treba, da je bil v komisiji, ki jo vodi poslanec SDS Anže Logar, omenjen Iran. Za domnevo gre, da je bila prek največje slovenske državne banke v dveh letih od decembra 2008 oprana milijarda dolarjev za Iranca Iraja Farrokhzadeha in njegove firme v času, ko je bil Iran pod embargom. Teorije, kaj je v ozadju, se (v opoziciji) množijo zadnje tedne. Temeljni sum: razvijanje iranskega jedrskega programa kljub mednarodnemu embargu.
Po opozorilu notranje revizije v banki so to iransko poslovanje konec leta 2010 zaprli, je povedal Jašovič. Spornega iranskega poslovneža ni nikdar srečal, do notranjega opozorila v upravi banke naj ne bi bili nič vedeli o spornih transakcijah, se ga je razumelo. Prevod: po podatkih poslanca Logarja so reagirali šele po petih poizvedbah urada za preprečevanje pranja denarja in 402 reklamacijah tujih bank, da se v NLB godi nekaj nenavadnega! "Sistem je zaznal napako, in prekinili smo. To je bilo preventivno ravnanje banke," je Jašovič povedal poslancem v preiskovalni komisiji. Ni izključil, da je takšnih poslov v banki (bilo) še več. Bo objektivno odgovoren, če to obvelja za nepravilnosti? Božo Jašovič: "Verjetno bom."
Janko Medja je bil zaslišan za njim. Predsednik uprave NLB je bil po Jašoviču. Ali bi do njega prišel "deseti največji posel s tujino", je bil vprašan okrog Irana. Primera ne pozna, je rekel, predvideva pa, da bi bil opozorjen. Banka Slovenije, je povedal, je leta 2012 kot slabo ocenila delovanje NLB pri preprečevanju pranja denarja, pod njim se je to "zelo izboljšalo". Banka je bila v slabem finančnem stanju, ko je prišel v vrh uprave, je povedal.
Nazaj k Jašoviču. Na dolgo je v državnem zboru razlagal recesijske okoliščine, v katerih je začel voditi NLB. V državi "z najmanjšim številom tujih investicij v regiji". Investicij, ki bi financirale gospodarstvo. Zato se je financiralo z bančnimi krediti. Dokler ni v krizi to nasedlo. V državi s podjetji, visoko odvisnimi od bančnega financiranja. Zato je bilo tudi breme, ki je v krizi padlo na banke, visoko, izpostavljenost nadpovprečna. To je bil scenarij popolnega viharja, je rekel, lastniki banke, država, pa da prvih klicev k dokapitalizaciji niso slišali. Po drugi strani je, to je ugotovil, ko je prišel v NLB, zaradi ekspanzije bančne skupine NLB pred krizo in ekspanzije kreditov - v odsotnosti mehanizmov korporacijske kontrole - banka zamujala z deizinvestiranjem, likvidiranjem določenih povezanih družb ... Pod njim so nato začeli s prodajo Banke Celje, trudili so se prodati delnice Pivovarne Laško, Mercatorja ... Prodali so banko v Sofiji. "Kar bi vse moralo biti že prej. In je bilo potem tudi dražje." Znosna gostota bančnega tveganja je po Jašoviču pri 30 odstotkih, v Sloveniji je bila 70, po Logarju celo 90 odstotkov.
Slovenska bančna luknja bi bila po bankirjevih besedah manjša, če bi se bilo manj slabo kreditiralo. Prav tako če bi se bilo delnice Mercatorja prodalo prej, okrog 2011. A da so iz AUKN in "od dveh ministrov" v NLB dobili pisma s kupom opozoril, da se ne proda, ker bo škodljivo. To je bil neposredni pritisk na banko, je rekel Jašovič, zato je nepreklicno odstopil. Prodaja, je ocenil, bi bila vsaj v kratkoročnem interesu banke. Konzorcij bank prodajalcev da se je zavedal narodnogospodarskega vpliva Mercatorja in je lastnikom predlagal, da ga kupijo slovenski akterji. Neuspešno. Ko je Mercator na koncu kupil hrvaški Agrokor, pa se je močno zadolžil. Mercatorja da ni kupil po prvem načrtu, večinoma s kapitalom. Ne. Kupil ga je večinoma s krediti in se močno zadolžil ...
